Upam, da kdo posluša
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Odisej |
Prevod |
Tajda Liplin Šerbetar |
Ključne besede | Identiteta, Mladostniki, Odraščanje, V mladinskem leposlovju |
Alice Oseman je mlada angleška pisateljica. V Sloveniji jo poznamo predvsem po Heartstopperju. Tako, kot je se je Frances odklopila od okolice, ko je poslušala radijsko serijo Univerzum, se odklopimo tudi, ko beremo knjigo z naslovom Upam, da kdo posluša. Res je, da nas mogoče še kdo posluša, ampak ali nas tudi sliši? Srednješolci so razpeti med pritiski družbe, visokimi pričakovanji, občutkom osamljenosti, nerazumevanja. Frances je obsedena s spletno radijsko serijo Univerzum, ki pravzaprav sporoča vse, kar bi najstniki radi povedali, če bi jih kdo poslušal. Gre za intimne pripovedi, ki povedo pravzaprav vse o življenju nekega najstnika, ki si samo želi, da bi bil slišan. V resničnem svetu namreč ni. Glede na to, da serija postane zelo poslušana, ne glede na to, da se sploh ne ve, kdo jo ustvarja, se zdi, da ni tako samo pri enem najstniku. Kličejo na pomoč, pa jih nihče ne sliši. Od tod verjetno uspeh serije. Najstniki si seveda zastavljajo vprašanja, ki bi si jih morali tudi odrasli: Zakaj smo ali nismo sprejeti v družbi? Nas kdo kdaj zares posluša? Nas kdo sploh pozna? Bomo skušali ugodit pričakovanjem ali bomo hodili po lastni poti? Kakšna bo cena za hojo po lastni poti? Kdo nam lahko pomaga v težavah? Odnosi, ki se spletejo med družbo najstnikov, ki so kljub vsemu znali prisluhniti drug drugemu in sebi, pokažejo, kaj je v resnici pomembno. Kljub temu, da je ustvarjalec radijske serije Univerzum, vsako epizodo začel z Upam, da kdo posluša, je tudi njega nekdo res poslušal in mu obrnil življenje na bolje. Življenja bi bila lepša, če bi se to zgodilo večkrat. Priporočamo pozitiven odklop od okolice s knjigo, hkrati pa upamo, da vas v življenju kdo posluša in sliši.
Objavljeno: 03.11.2023 16:17:39
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:21
“Ko je Aledov glas napolnil sobo, se je Carys spet prevalila na hrbet. Poslušala je njegov glas in strmela v strop. Nič ni pripomnila, niti ni pokazala prav velikega odziva, le ob nekaterih smešnih replikah se je rahlo nasmehnila. Po nekaj minutah sem se tudi jaz odklopila od okolice, počutila sem se, kot da bom zdaj zdaj zaspala, in potem sem se zavedala le še Aledovega glasu, ki nama je pripovedoval od nekod iz zraka nad najinima glavama, pripovedoval, kor bi bil z nama v sobi. Ko se je epizoda končala in so zadnji akordi pesmi Nič ni ostalo razblinili v nič, je soba nenadoma postala boleče prazna in zelo tiha. Mirna.” (str. 380)