Upornica

Petnajstletna Mira je živela pri dedku in babici in nadvse rada prebirale knjige iz knjižnice prosvetnega društva. Vendar s prihodom Nemcev so knjižnico zaprli, prepovedano je bilo kulturno življenje. V dekletu se je prebudil uporniški duh in naivno je začela trositi letake proti okupatorju. Njeno delo seveda ni ostalo neopaženo, zato je morala zbežati, da se je izognila aretaciji. Po skrivanju pri dobri družini v Zagrebu ji je preko Rdečega križa uspelo priti v Ljubljano in se zaposliti. A njen uporniški duh ni miroval, povezala se je z OF in delovala naprej. Vendar so jo prav kmalu Italijani izsledili in obsodili zaradi prevratniške dejavnosti. Tako je pristala v zaporu naprej v Benetkah, potem še v Roverettu. Srečala se je z drugimi slovenskimi političnimi zapornicami (med njimi prepoznamo Vido Tomšič), ki so bile tudi v zaporu zelo dobro organizirane. Po razpadu Italije se je vrnila v Ljubljano in se vključila v partizansko gibanje. Ker je zbolela, so jo po okrevanju dodelili v Tiskarno Slovenija. Negotovo kmečko dekletce so vojna in okoliščine preoblikovale v samozavestno mlado žensko, ki je spoznala trpljenje in izgube, a tudi ljubezen, srečo in veselje.
Čeprav avtorica pove, da je knjiga Upornica roman, pa lahko glede na avtoričino življenjsko zgodbo pomislimo, da je avtorica v njej opisala svoje življenjske izkušnje od petnajstletnega dekleta v začetku druge svetovne vojne pa do mlade žene vse do prvega leta po osvoboditvi. Po knjigi Rdeče marjetice, v kateri opiše svoje življenje od rojstva pa do prelomnih dogodkov aprila 1941, lahko knjigo prebiramo tudi kot nadaljevanje le te.