Ure v materini sobi
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | bosanskohercegovska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2021 |
Založba | Goga |
Prevod |
Dušan Šarotar |
Ključne besede | Čas, Družinski odnosi, Materinstvo, ženski liki |
Poetično o ženskah
Tanja Stupar Trifunović piše prozo in poezijo, kolumne in literarne kritike. Roman Ure v materini sobi, za katerega je prejela Evropsko nagrado za literaturo, je prvo avtoričino delo prevedeno v slovenščino. Gre za roman, ki je pravzaprav veliko bližji poeziji kot prozi, zanj je značilna polifonija, saj zgodbo pripovedujejo različne ženske. Njihove izpovedi se ves čas prepletajo, zabrisana pa ni le meja med posameznimi pripovedovalskimi glasovi, temveč tudi med sedanjostjo in preteklostjo, resničnostjo, sanjami in spomini. Osrednja pripovedovalka se zateče na podeželje, v staro hišo, kjer naj bi odmaknjena od sveta in v ‘lastni sobi’ do konca napisala knjigo o svoji materi, ki je bila ujetnica materinstva in pravzaprav ni imela lastnega življenja. Pripovedovalka že kmalu ugotovi, da je njeno življenje pravzaprav ponovitev materinega življenja, obenem pa se sprašuje, ali njeno hčer prav tako čaka enaka usoda. Delčki iz življenj različnih protagonistk pripovedujejo zgodbo vseh žensk in odpirajo ‘večna’ vprašanja o različnih vlogah ženske v družbi, materinstvu, ljubezni med moškimi in ženskami, odnosu med materami in hčerami, ujetosti v zgodovino in odnose, pomanjkanju ljubezni, meji med ‘normalnostjo’ in norostjo, pisanju in literaturi kot edini utehi … Besedilo je napisano v poetičnem jeziku, polno je ponovitev, primer in metafor, posamezni odstavki in poglavja se prelivajo. Bralec ima na trenutke vtis, da bi lahko z branjem začel pravzaprav kjerkoli. Ure v materini sobi ni roman, ki se ga prebere na dah, zagotovo pa gre za delo, ki se ga prebere večkrat – bodisi posamezne odlomke bodisi v celoti.
Objavljeno: 27.10.2021 10:47:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:46:48
Nekdo drug bi lažje zdržal vse to. Spustim vedro, vrv drsi med prsti, vedro pada. Nekdo drug bi bil manj žalosten, medtem ko se ljubi, ko se dotika lic, medtem ko sanja čudne sanje, ki se razvejajo in prepletajo z resničnostjo. Pa vendar mi je ta mala žalost pripovedovala, vodila me je, veliko me je naučila in me gnala čez moje omejitve, onkraj sreče in razočaranj. Sili me, da spuščam vedra v vodnjake. Da zrem v vodnjake in si predstavljam, kako bi bilo lepo in preprosto, če bi se lahko potopila in zajela vodo kot vedro in ko bi obstajala roka, ki bi me potegnila spet navzgor. Vedro je na varnem. Človek stoji negotov. Vedro ne pozna strahu, pozna ga roka, ko drhti med dvigovanjem dragocenega tovora. (str. 170)