Ure v materini sobi

Tanja Stupar Trifunović piše prozo in poezijo, kolumne in literarne kritike. Roman Ure v materini sobi, za katerega je prejela Evropsko nagrado za literaturo, je prvo avtoričino delo prevedeno v slovenščino. Gre za roman, ki je pravzaprav veliko bližji poeziji kot prozi, zanj je značilna polifonija, saj zgodbo pripovedujejo različne ženske. Njihove izpovedi se ves čas prepletajo, zabrisana pa ni le meja med posameznimi pripovedovalskimi glasovi, temveč tudi med sedanjostjo in preteklostjo, resničnostjo, sanjami in spomini. Osrednja pripovedovalka se zateče na podeželje, v staro hišo, kjer naj bi odmaknjena od sveta in v ‘lastni sobi’ do konca napisala knjigo o svoji materi, ki je bila ujetnica materinstva in pravzaprav ni imela lastnega življenja. Pripovedovalka že kmalu ugotovi, da je njeno življenje pravzaprav ponovitev materinega življenja, obenem pa se sprašuje, ali njeno hčer prav tako čaka enaka usoda. Delčki iz življenj različnih protagonistk pripovedujejo zgodbo vseh žensk in odpirajo ‘večna’ vprašanja o različnih vlogah ženske v družbi, materinstvu, ljubezni med moškimi in ženskami, odnosu med materami in hčerami, ujetosti v zgodovino in odnose, pomanjkanju ljubezni, meji med ‘normalnostjo’ in norostjo, pisanju in literaturi kot edini utehi … Besedilo je napisano v poetičnem jeziku, polno je ponovitev, primer in metafor, posamezni odstavki in poglavja se prelivajo. Bralec ima na trenutke vtis, da bi lahko z branjem začel pravzaprav kjerkoli. Ure v materini sobi ni roman, ki se ga prebere na dah, zagotovo pa gre za delo, ki se ga prebere večkrat – bodisi posamezne odlomke bodisi v celoti.