Uroki in druge zgodbe iz somraka

v vseh dvanajstih zgodbah francosko pišočega belgijskega avtorja je pripovedovalec prvoosebni. Liki v njih so čudaki, takšni in drugačni. Samostanski pisar, upodobljen v vosku, sproži v pripovedovalcu nenavadno naklonjenost. V meglenem Londonu začne obiskovati hudiča. Sredi moreče vročine se nastani v zapuščenem in propadajočem vrtu, kjer vzdušje še dodatno vznemirjata bolni maček in pohabljena deklica. V vlažni in zatohli sobi mu iz steklenice uide duh. Sredi zime se v opustelem pristanišču sooči s pustno povorko. Na mrtvo pijan že zagleda Smrt. V cerkvi pred njegovimi očmi oživi kip Božje matere. Pred svojo smrtjo ga pokliče znanec, od katerega se je odvrnil pred davnimi leti. Nenavadna konstelacija oblakov tik pred večerom ga skorajda pahne v blaznost. Neskončno ga vznemirja kavelj, s pomočjo katerega so nekdaj kaznovali zločince. In nazadnje, spet hudo bolan, še enkrat za las uide smrti. Zakaj so zgodbe polne mračnih in grotesknih podob, polne mučnega vremena ali neprijetnih živali, bo bralec prebral v spremni besedi. Poučil se bo tudi o avtorju in njegovem življenju. Vsekakor se zgodbe, kljub navideznim čudaštvom, zmeraj vrnejo na trdna tla. Bralec, ki si je že kdaj ogledal kakšno filmsko grozljivko, pa jih bo prav gotovo razumel še globje.