Uroš Zorman : tako, kot sem rekel
Žanr | biografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Vida |
Ključne besede | Rokomet |
Virus žoge
Avtor knjige o rokometašu Urošu Zormanu je nastopal že v različnih vlogah; kot komentator, poročevalec za radio, televizijo in časopise, spletni novinar, športni navdušenec, slavist. Ko vse to sešteješ, dobiš analitično, dokumentarno, komentatorsko, poročevalsko, biografsko delo, kolaž, intervju, vse v enem. Lojze Grčman se portreta našega velikega sooblikovalca vrhunskega rokometa in slovenske rokometne pravljice loti na izviren, skorajda nikoli prej viden način. Kot tudi pri svojem komentatorskem in poročevalskem delu, se namreč umakne v ozadje in prepusti besedo drugim. Tako pridobi avtentičnost, poudarke, raznolikost. Prepleta namreč besede oz. izjave svojih “gostov v studiu ali ob igrišču” o Urošu in dogodkih, povezanih z njim, s svojo, komentatorsko besedo, včasih hudomušno, drugič strogo dokumentarno. Vse skupaj mojstrsko sestavi v zanimivo branje o rokometaševem osebnem, poklicnem in športnem delovanju, o vzponih in padcih, ter vrhuncih njegove kariere. Uroševa zgodba je hkrati tudi zgodba slovenskega rokometa in simbol narodove zmagovalne miselnosti, ponosa in uspeha. Ob knjigi ne moremo spregledati toplo človeškega sloga pisanja, lepe slovenščine, brezhibne rabe jezika, ki odlikujejo pisca biografije. Njegov knjižni prvenec gotovo ni zadnji, upamo, da nam približa še kakšno veliko osebnost ali napiše kaj o svojem delu in srečevanju velikih na velikih igriščih.
Objavljeno: 14.05.2020 13:48:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:35
Uroša vidimo napačno, on ni vedno tako živčen, kot se zdi. Bil je vodja, ampak tega niso vsi razumeli najbolje. To ga je najbolj jezilo. Če navedem primer: Uroš je v napadu potegnil obrambnega igralca nase, dobil udarec ali dva, a ob tem napravil prostor za soigralca. Če ta ni šel v prodor, je bil besen. Rad je igral z neustrašnimi fanti. Včasih pa mu je bilo težko slediti. /Gorazd Škof/