Uspavanka
Žanr | družbeni roman, psihološki roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Kapučino |
Prevod |
Saša Jerele |
Ključne besede | Družina, Duševne motnje, Otroci, Starši, Umori |
»Njen obraz je kot spokojno morje, nihče ne bi mogel zaslutiti brezen, ki so pod gladino.«
Uspavanka francoske pisateljice maroških korenin Leїle Slimani je prejela ugledno Goncoutrovo nagrado, po uspehu med francoskimi bralci je doživela mednarodni uspeh z več kot 30 prevodi v tuje jezike. Mlada zakonca, Paul in Myriam, se odločita najeti varuško za svoja otroka, da bi Myriam lahko izstopila iz rutine družinskega okolja in se posvetila profesionalni karieri. Po skrbni izbiri se odločita za Louise, urejeno žensko z bogatimi izkušnjami in dobrim priporočilom. Sprva se vse zdi idealno, z otrokoma zgradi ljubeč odnos, starša se po dolgih delovnih dneh vračata v vzorno urejeno stanovanje in kmalu je Louise zanje nepogrešljiva. Nato pa se v odnosih z varuško začnejo kazati prve razpoke, ki porajajo zle slutnje. Louise poznajo le v vlogi skrbne varuške, njena preteklost in drobni izpadi nakazujejo tisto, kar se skriva pod masko mirnosti in predanosti. Družina Masse in njihov dom je zanjo ves svet, kratek, le zasilni izhod iz življenjske stiske. Začetna stran šokira in pretrese, nato sledi kronološko odstiranje dogajanja do usodnega dne. Droben roman se loteva dilem sodobnega starševstva, razpetosti med družino in kariero, tematizira tudi socialno in duševno stisko ter osamljenost in v napeti, mračni pripovedi bralcu pušča odprto pot pri iskanju odgovora na večno vprašanje: zakaj.
Objavljeno: 26.06.2019 08:21:30
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:10
Louisine pravljične dežele so poseljene s čudnimi živalskimi bitji, s krivokljunimi ptiči, enonogimi medvedi in otožnimi samorogi. Dekletce molči. Ne gane se od nje, pozorno, nestrpno jo posluša. Potem zahteva pravljico z istimi liki. Od kod prihajajo te zgodbe? Iz Louise se izlivajo v neprekinjenem toku, ne da bi pri tem razmišljala, ne da bi količkaj naprezala spomin ali domišljijo. Toda v katero črno jezero, v kateri globoki gozd se podaja po te okrutne pripovedke, v kateri prijazni odrešujejo svet, na koncu pa vseeno umrejo? (str. 33)