Utrinki življenja : spomini
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Gabrje pri Stični, 2022 |
Založba | samozal. A. Nose |
Ključne besede | Etnološki vidik, Komunizem, šege, Tehnološki razvoj, Vojne razmere |
Knjiga spominov in zaključkov o večnih vrednotah 94-letnega modreca
Pred kratkim je izšla domoznanska knjiga Antona Noseta (1929) iz Gabrja pri Stični z naslovom Utrinki življenja. V njej gospod Anton ali Kavčev Tone, kot ga kličejo domačini, popisuje svoje spomine, običaje nekdaj, življenje na vasi in med vojno, revščino ter povojne razmere. Predvsem pa knjiga izpostavi veliko spremembo oz. povojni razvoj, ki se je zgodil tako na hitro, da si še sami, kaj šele digitalni domorodci, ne morejo predstavljati, kako je bilo včasih. Po eni strani smo lahko za velikanski napredek zelo hvaležni, po drugi pa ga je preveč, predvsem zaradi ekologije, novih vrst zasvojenosti … Pisec opisuje svoje otroštvo in odraščanje ob reki Krki, omenja veletoke, čistost, ribe, vodne čipke na vrbah, česar sedaj ni več. Lepo opiše tudi uporabo rečne energije, žage in mline. Piše o odnosu do kruha, časopisov, knjig, pisane slovenske besede nasploh. V odslužene časopise so kaj zavili, da je bilo lepo za kako darilo, na koncu pa se je narezal za wc papir in so ga porabili, kar je lep primer reciklaže, ekologije. Odpadkov ni bilo. V prvem delu veliko piše o otroštvu na kmetih, srednjih letih, borbi za kruh. Ko je bilo konec vojne, je bil star 16 let. Potem opiše prihod mehanizacije, napredek, blaginjo, kmečko življenje, zadružni model, povezanost z naravo, spremembo in zaton običajev. Generacije obilja naj knjigo berejo, saj obilje ni za vedno, razmere se venomer v zgodovini zamenjajo. Knjiga ni le zapis nekih spominov 94-letnega gospoda, ampak je velika in pomembna modrost o ponižni drži in hvaležnosti za vse, kar imamo, je knjiga o etiki in morali, vrednotah, ki so večne in nujne, o skromnosti, o “manj je več”. Lahko je namreč priti s slabega na bolje, z dobrega na slabše pa potrebuje krepak vdih in razumevanje življenjskih ciklov. Gre za knjigo, ki jo mirno lahko berete s svojimi potomci in v šolah ter se o njej veliko pogovarjate. Zelo pomembna knjiga. Uredila in predgovore napisala je Ida Dolšek, recenzijsko-etnološki predgovor je prispeval Janez Bogataj.
Objavljeno: 23.04.2022 21:22:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:25
Že sam postopek pridelave pšenice je bil izpeljan ročno, bilo je zamudno. Pšenico so želi na roke, potem se je otepala, v kozolcu se je 14 dni prej sušilo. To je bilo tako trpljenje, da so rekli, da ima vsako zrno Marijin obrazek. Spoštovanje do kruha je bilo zaradi tega popolnoma drugačno kot danes.