Uvod v zen budizem
Žanr | družboslovna razprava, esej |
Narodnost | japonska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | V. B. Z. |
Prevod |
Peter Amalietti |
Ključne besede | Duhovnost, Koan, Razsvetljenje, Zavedanje, Zen budizem |
Nenadomestljiva vrednost izkušnje
Suzuki skuša s pričujočim delom približati zen budizem zahodnjaškemu razumu. Ko ga primerja z drugimi duhovnimi praksami, ugotavlja, da čeprav se je zen razvil iz indijskega budizma in se kot zen vzpostavil na Kitajskem, se je dokončno prečistil šele na Japonskem. Zaradi te trditve je bil avtor deležen kritik in očitkov o nacionalizmu. Ne glede na to je treba dati avtorju prav, v pogledu, da je zen očiščen verskih in mitskih primesi in kot tak odrešuje duhovnega pripravnika v neposredni praksi in z neposrednimi orodji.
Temeljno orodje je od učitelja povzročena prigoda, po kateri se pri učencu za hip razpustijo razumski zaključki in se nanj spusti Duh, razsvetljenje oz. satori. Prigoda s tem postane KOAN, duhovna zgodba za naslednje rodove. Koan premore skrivni nauk, ki je skriven, ker se ga ne da razumsko razložiti. Zato je koan za bralca le vaba k skoku v neznano, medtem ko je bil za duhovnega pripravnika iz zgodbice same konkreten vstop v razsvetljenje oz. satori. To pomeni, da je koan bralcu nerazumljiv predvsem zato, ker ne pozna vseh odtenkov pripravnikovega psihičnega ozadja, po katerih so se njegovi razumski zaključki podrli in v njem odprli pot za spust Duha. Duh sam je za bralca neopisljiv, medtem ko je za razsvetljenega pripravnika v polnosti izkusljiv in ekstatičen. Delo je oplemeniteno s pronicljivo spremno besedo Carla G. Junga.
Objavljeno: 24.03.2022 15:25:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:54
Kjogen (Hsjang Jen, 820-898) je izjavil: ‘Recimo, da je možak splezal na drevo, se s čeljustmi zgrabil za vejo in tako obvisel v zraku. Njegove roke se ne držijo za prav nič, noge pa mu bingljajo v zraku. Tedaj mimo pride drug možak, ki ga pobara po temeljnem načelu budizma. Če možak na drevesu ne odgovori, omalovažuje spraševalca; če pa mu poskusi odgovoriti, izgubi življenje. Kako se lahko izvleče iz tega škripca?’ Vprašanje je sicer podano v obliki pripovedke, vendar z istim namenom kot ostali primeri. Če odprete svoja usta, da bi afirmirali ali negirali, ste izgubljeni. Zena ni več. Vendar ne bi zadostovalo, tudi če bi zgolj še naprej molčali. Kamen, ki leži na tleh, je nem, razcveteli cvet pod oknom je nem, vendar kamen in cvet ne razumeta zena. Obstajati mora tudi način, pri katerem sta tišina in zgovornost istovetna, kjer se negacija in afirmacija združita v višjo obliko izjavljanja. Ko to dosežemo, poznamo zen. (str. 67)