V časih pojemajoče svetlobe : roman neke družine
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Sodobnost International |
Zbirka |
Knjižna zbirka Horizont |
Prevod |
Štefan Vevar |
Ključne besede | Družinski odnosi, Komunizem, Nemčija, Politični odnosi |
Eugen Ruge v svojem avtobiografskem romanu opiše štiri generacije vzhodnonemške komunistične družine. Glavni protagonisti so dedek Wilhelm, babica Charlotte, sin Kurt in snaha Irina, Irinina mama Nadežda Ivanovna, Kurtov in Irinin sin Alexander ter Alexandrov sin Marcus, ki ga ima z Melito. Odnosi so, tako kot v vsaki družini, včasih tudi težavni. Vsak izmed članov družine ima svojo preteklost, svoje težave, s katerimi se mora spopasti. Demenca, alkohol, zdravstvene težave posežejo tako v njihove medosebne odnose, kot tudi na njihovo doživljanje sveta okoli sebe. Eugen Ruge v romanu nastopa kot Alexander, njegov oče pa kot Kurt. Oče Eugena Rugeja je bil sicer nemški marksistični zgodovinar. Gre za kroniko neke družine v kateri se dogaja vse, kar se dogaja v vsaki družini. So lepi in manj lepi trenutki. Otroci v mladih letih vedno delajo skrbi svojim staršem, potem pa se stvar obrne. Opisana družina pa je zaznamovana tudi s politično situacijo v Nemčiji, ko je bila ta razdeljena na dva dela. To pa ne vpliva samo na posameznika, ampak tudi na potomce. Ob branju knjige spoznamo, da je družina vse, kar imamo in kar je pomembno, vse ostalo pa pride in mine. Avtor je za roman prejel dve prestižni nagradi, Döblinovo in nemško knjižno nagrado.
Objavljeno: 18.01.2022 11:14:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:19
“Vse to pa ne more nič proti temu, da staranje vidno in nezadržno napreduje, in odkar z njima v hiši biva tudi njena mati – Irina jo je pred trinajstimi leti kljub nepredstavljivim birokratskim oviram iz Sovjetske zveze spravila sem -, ima vsak dan nazorno pred očmi, kam to napredovanje vodi. Irina seveda že od nekdaj ve, da se človek pač postara. Toda materina navzočnost ji dan za dnem nazorno kaže, da je njen boj zaman, najeda jo in ji meša glavo s krivoverskimi idejami ter ji tiho prigovarja, naj se kot ženska vda. Čemu kompresijske nogavice in terapija dlesni, čemu lasni vložki in lepotilno mleko, čemu vse depiliranje in vsa ličila? Da bi bila všeč nezanimivim starim moškim s funkcionarskimi pričeskami? Zaradi majhnega zadovoljstva, da vsako leto znova zmagoslavno porazi gospo Stiller, pardon, gospo doktor Stiller, ki s svojo postavo vse bolj spominja na vrečo krompirja, v obraz pa zaradi visokega krvnega tlaka postaja vse bolj zaripla.” (str. 49)