V času epidemije [Elektronski vir]

Italijanski pisatelj in fizik Paolo Giordano, nam znan po romanih Samotnost praštevil, Človeško telo ter Črnina in srebro, razmišlja o bolezni. Sprašuje se, kakšne bodo posledice epidemije in kaj nas čaka. Ta zapis (v izvirniku Nel contagio) je začel pisati 29. februarja 2020, ko je epidemija v Italiji komaj začela kazati zobe.
Virus so poimenovali SARS-CoV-2, bolezen pa covid-19. Ne vemo še natanko, v kakšnih okoliščinah je izbruhnil virus. Odzivi so različni. Se je prenesel z živali na človeka ali je ušel iz epruvete?
Začetna navodila za omejitev širjenja virusa so bila, naj se ne zbiramo v skupine in ostanemo dovolj oddaljeni od tistih, ki kašljajo in kihajo. Zdaj so zaprte šole, univerze, knjižnice, gledališča, športna in nakupovalna središča… Razglasili so pandemijo. Mediji poročajo o naraslem številu obolelih, prepolnih oddelkih za intenzivno nego in vse večjem številu smrtnih žrtev. Oblasti nas pozivajo k previdnosti, potrpežljivosti in upoštevanju navodil, k omejevanju stikov z ljudmi …
Doživljanje osamljenosti in stiske v teh dneh le potrjuje, da potrebujemo druženje in človeško bližino.
Avtor pravi, da je »epidemija samo simptom, okužba pa posledica ekologije«. Razloge išče v objestnosti človeštva in njegovem/našem poseganju v naravo.
»Epidemija nas vabi k premisleku in karantena je priložnost, da se ga lotimo.«
Preberimo knjigo, premislimo in ostanimo doma. Potrpežljivo čakajmo in upajmo, da se tihi ubijalec umiri.