V gulagu s Kristusom : pričevanje duhovnika o dolgoletnem jetništvu v sovjetskih zaporih in delovnih taboriščih

“Nemoč je prava beseda. Če sem bil v Teplaji Gori razočaran, ker med ljudmi nisem mogel delovati tako, kot sem upal, se ta občutek nikakor ni mogel primerjati z nemočjo in nebogljenostjo. Tudi ko sem si bolj ali manj opomogel od pretresa, ki je sledil nenadnemu prijetju, nisem mogel preboleti šoka, ki sta ga sprožila popolna izguba svobode in občutek popolnega nadzora drugih nad slehernim mojim dejanjem, svoboščino in potrebo. V vseh zaporih morajo v zapornikih, zlasti novih, ustvariti občutje popolne ničevosti in nemoči. Ne gre drugače, da človeka do neke mere razčlovečijo in ponižajo ter mi izčrpajo um. Tak je bil sovjetski zapor med vojno, zlasti zapori, ki jih je upravljala Stalinova tajna policija. Ljudje so v njih lahko izginili in nihče nikoli več ni slišal zanje. Zapornike so lahko postrelili in so tudi jih. Nadzor oblasti je bil popoln, zaporniki se niso mogli na nikogar obrniti po pomoč. Strah in nasilje sta bila najljubše orožje tajne policije. Četudi njihova oblast nad življenjem in smrtjo zapornikov v resnici ni bila popolna in dokončna, se je vsaj zapornikom in ljudem tistega časa tako zdelo. Zaradi strahu za golo preživetje so jetniki postali krotki in klečeplazni, kar je bilo resnično nečloveško.
Tudi bivalne razmere so bile nečloveške. Celice so bile tako natrpane, da smo se komaj lahko premikali. Ni bilo tekoče vode, vedra smo uporabljali kot stranišča. Okna so bila prekrita s kovinskimi naoknicami, zato je bilo malo svetlobe in še manj svežega zraka. Bili smo umazani, nismo se mogli preobleči. Spali smo na umazanih tleh, po nas pa je lezel mrčes. Zrak je bil ves čas slab. Iz nosnic nismo mogli pregnati ogabnega smradu, ki nas je navdajal s slabostjo. Preprosto smo se ga morali po najboljših močeh naučiti prezreti.
Vse je bilo tako sramotno in ponižujoče, da se nekateri jetniki niso imeli več za ljudi. Ves čas nas je trpinčil občutek nemoči in krivičnosti. Večina mož v naši celici je bila političnih zapornikov, tako kot jaz. V resnici se jim ni niti sanjalo, zakaj so zaprti. Le redki so se odkrito obtožili namernega prekrška proti državi. Marsikdo se je sprva tolažil tako, da je verjel, da so ga zaprli po pomoti, da bo kdo kmalu odkril napako in jih izpustil. Hitro so se streznili in zagrenjeni besneli zaradi krivice. Toda kaj bi lahko storili, kakšne možnosti so imeli? Njihove pravice so popolnoma poteptali, imeli so jih za izdajalce ali še kaj hujšega, nenehno so bili v nevarnosti, da bi jih ustrelili. Nikamor se niso mogli obrniti po pomoč. Vsak ugovor so razumeli kot nov prekršek, kršitev, izdajo zaupanja v ‘sistem’.” (st. 42-43)