V kavarni izgubljene mladine
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | eBesede |
Zbirka |
Besede |
Prevod |
Nadja Dobnik |
Ključne besede | Kavarne, Mladost, Ulice |
Nevtralna območja
Pariz in njegova okrožja. Ulice in kavarne. In stalni gostje, ki se dan za dnem ob različnih urah zbirajo ob stalnem omizju. Druščina “umetnikov”, ki prebira francosko dekadenčno poezijo. Večina v starosti od devetnajst do petindvajset let, nekateri starejši. Moški in ženske, na prvi pogled “večni študentje” ali takšni, ki se za študente zgolj izdajajo. In med njimi Luki. Rada bi bila član druščine, vsak dan čaka, da se jim lahko pridruži. V kavarno Condé ne vstopa skozi glavni vhod, temveč skozi stranskega, imenovanega senčni. Štiri poglavja romana, štirje pripovedovalci. Mladenič, ki je izgubil voljo do študija in se raje zlil s kavarniško druščino, nato pa po zapiskih svojega predhodnika skuša sestaviti zgodbo dekleta z vzdevkom Luki. Zasebni detektiv, ki po naročilu poslovneža išče njegovo pobeglo ženo in skuša zgodbo iste Luki sestaviti iz navedb v policijskem arhivu. Sama Luki, ki v tehniki notranjega monologa pripoveduje zgodbo svoje “mladosti”. In Lukijin intimni prijatelj Rolland, ki se z njo spozna na pogovorih o knjigah pri človeku, za katerega se zdi, da je duhovni zavetnik takšnih izgubljencev. Rolland in Luki se družita, pohajkujeta po ulicah Pariza. Po nevtralnih območjih, kot jih poimenuje Rolland. Območjih, kjer človek, kakršna sta onadva, ostane neviden, kjer se nikomur ne zdi vredno, da bi ju iskal. Njuno druženje traja vse dokler Luki spet enkrat ne začuti želje po pobegu … Roman, ki razumevajoče pripoveduje o “izgubljeni mladini”. Mladini, kakršno je mogoče srečati na ulicah, v kavarnah, tudi knjižnicah, v kateremkoli kraju. In se z nostalgijo spominja preprostih, neopaznih kavarn, ki so jih z leti zamenjale vsiljive prestižne trgovine. Zgodba, ki se ji je vredno prepustiti.
Objavljeno: 27.05.2016 12:44:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:16
Polastila se me je omama, ki mi je nikoli ne bi mogla dati alkohol ali sneg. Hodila sem navzgor proti gradu Brouillards. Bila sem trdno odločena, da se nikoli več ne bom srečala z druščino iz Canterja. Kasneje sem občutila enako omamo vsakič, ko sem s kom pretrgala vezi. Samo sebe sem resnično začutila samo v trenutkih, ko sem pobegnila. Moji edini lepi spomini so spomini na pobeg ali beg. In življenje se je vedno nadaljevalo. (str. 75)