V objemu pedofila

Kaj je lahko “dobrega” v knjigi, ki tako natančno in eksplicitno opisuje pedofilska dejanja in posledice teh dejanj? Zakaj naj bi “normalen” človek to bral? In takoj nato mogoče protivprašanje: “Zakaj naj bi se to drugemu “normalnemu” človeku sploh dogajalo?” Mnogokrat česa ne moremo poslušati, brati, “vrže nas stran”, odmaknemo se, a nekateri so morali taiste grozote izkusiti na lastni koži. Zdaj jim “ne moremo” niti prisluhniti, zatiskamo si oči, mižimo močno in si govorimo, da se “nas ne tiče”. V mladosti so bili zlorabljeni, kot otroci so spoznali spolnost, nasilje. Mogoče vseeno postanemo eni redkih, ki ob izpovedi “zdržimo poleg”, prenesemo, enostavno ostanemo ljudje? Lahko se vsaj poučimo, da se to res dogaja, da bi morali biti bolj pozorni na svojo okolico, otroke in že odrasle ljudi, ki še vedno trpijo in si ne upajo spregovoriti o sramoti, ki je nehote in nevede postala tudi njihova sramota. Zloraba namreč deluje tako, da si jo telo zapomni kot drogo. Telo si zlorabe “želi”, čeravno je glavi vse jasno. Kot pri alkoholiku. Zato si taki ljudje po navadi najdejo partnerje, s katerimi se zloraba lahko nadaljuje. Potrebujejo močno strokovno in človeško podporo, da lahko prekinejo krog. Vse to je v literariziranih spominih popisala dr. Olga Dečman Dobrnjić. Spremno besedo je napisala Vlasta Nussdorfer. Avtorice knjige, zasavčanke Olge Dečman Dobrnjič, ki je nazadnje delala kot svetovalka za dijaške domove na Zavodu za šolstvo (in je pomembno prispevala k razvoju dijaških domov Slovenije), od leta 2015, žal ni več med nami, je pa knjiga njena pomembna zapuščina tudi vsem, ki se o zlorabi še ne upajo spregovoriti. Zagotovo bralni kanon.