V pogonu : neko življenje
Žanr | dnevnik, spomini, življenjepis / biografija |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Modrijan |
Ključne besede | Bolezni, Duševne motnje, Empatija, Ljubezen, Možgani, Nevrologija, Odkritja, Odkrivanje, Pisatelji, Raziskovanje, Spomini, Ustvarjalna svoboda, Ustvarjalni navdih, Ustvarjalno delo, Ustvarjalnost, Zdravniki, Zdravniki in bolniki, Znanstvena odkritja, Znanstveniki |
Od mišičnjaka do najboljšega nevrologa na svetu!
Avtobiografija Oliverja Sacksa, v odličnem prevodu Brede Biščak, je zgodba o izjemnem človeku, zdravniku in pisatelju, umetniku, ki je ljubil življenje, se strastno zanimal za naravoslovne vede, književnost in glasbo, raziskoval najbolj nenavadne možganske bolezni, plaval in dvigoval uteži, potoval in nenehno pisal. Predvsem pa je bil človek velikega srca, ki je svoje paciente spoštoval in v njih spodbujal tisto ustvarjalnost, ki jim je bila dana po naravi in je bogatila in plemenitila njihovo življenje. Zaradi svojih pristopov je bil seveda trn v peti mnogim kolegom, ki so ga skušali na vse načine ovirati, a mu to ni nikoli vzelo poguma. Zelo dragoceni so tudi odlomki, v katerih opisuje, kaj mu pomeni pisanje, sam proces pisanja in kaj vse se mu mota po glavi, ko piše. Spoznamo tudi, kako neizmerno je bil hvaležen za vse ljudi, vse dogodke in kraje, ki mu jih je prineslo življenje.
Objavljeno: 06.12.2017 11:53:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:24
A imel sem še prav poseben razlog, da sem si želel biti blizu staršev: mati je bila rojena pripovedovalka zgodb. Zgodbe z zdravstveno vsebino je rada pripovedovala svojim kolegom, študentom, pacientom, prijateljem. Nam – mojim trem bratom in meni – je pripovedovala zgodbice o naših otroških boleznih, včasih temačne in strašljive, a iz njih so bile vedno razvidne bolnikove odlike, posebnost in pogum. Tudi oče je bil odličen pripovedovalec zgodb s področja svojega dela in njuna sposobnost čudenja muhavosti življenja in njune umske sposobnosti, ki so združevale tako smisel za klinično delo kot pripovedništvo, so se opazno prenesle tudi na vse nas. Zdi se, da sem potrebo po pisanju – namen katerega ni ustvariti leposlovje ali pesmi, marveč zabeležiti in opisati dogodke – podedoval neposredno od njiju. (str. 181)