skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

V pozlačenem mestu

Žanrdružbeni roman, problemski roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2012
Založba
Ključne besede Delodajalci, Družine, Dunaj, Duševno zdravje, Izkoriščanje, Izseljenci, Materinstvo, Mlade ženske, Podnajemniki, Poljaki, Prijateljice, restavratorji, Shizofrenija, Tujci, Tujina, Varanje, Zakonsko življenje, Ženske
Število strani

276

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Izgubljene iluzije

Ivana Slokar je mlada etnologinja raziskovalka, ki se na pragu svojih tridesetih z nekajmesečno dojenčico preseli na Dunaj, kjer je njen mož Luka dobil službo restavratorja v zasebnem podjetju, ki ga vodi Poljak Zbigniew Kolczyński. Kmalu se izkaže, da je bila delodajalčeva pomoč pri urejanju začetnih formalnosti spretno spletena past, v katero se je mlada družina ujela – znajdejo se zapleteni v kredit, finance komaj zadoščajo za plačilo najemnine in kritje stroškov, delodajalec moža krepko izkorišča, za nameček pa še nevarno posega v zasebno življenje mladega para. Ivanino intimno ravnotežje se spričo vseh težav krepko zamaje: spopada se s prvim materinstvom, spričo moževega terenskega dela je veliko sama, njeni socialni stiki so omejeni skoraj izključno na moževe kolege in kolegice, med njo in možem je vedno več nesoglasij, Luka je pri odločitvah, ki bi morale biti skupne, ne upošteva, njene osebne ambicije razpadajo, na lastni koži občuti status tujke … Vedno pogosteje se sprašuje, ali je bila odločitev, da zapustijo domovino (Jugoslavija tik pred razpadom, v drugi polovici 80. let 20. stoletja) in poskusijo srečo na Dunaju, pravilna. Bo Ivana obupala in se z otrokom vrnila domov ali se jima bo z možem uspelo izviti iz spon izkoriščevalskega podjetnika in v tujini zaživeti srečno?

Pripoved, ki je razdeljena na tri dele, avtorica gradi skozi glas prvoosebne pripovedovalke in dialoge med literarnimi osebami, nekaj je tudi Ivaninih pogledov v preteklost, v trenutkih, ko ji posamezni predeli Dunaja prikličejo utrinke iz otroštva ali spomine na skupna potovanja z Lukom. Osrednjo osebo spoznavamo tudi v odnosih do drugih literarnih oseb, te so tako pozitivne (npr. prijateljica Danutka) kot negativne (npr. Kolczyński ali njegova žena Juta), razmerje med moškimi in ženskimi liki je enakovredno. Med stranskimi literarnimi osebami ima pomembno vlogo Lukov prijatelj in sodelavec iz Slovenije Jošt, s katerim avtorica v delo uvede pomembno temo duševnega zdravja. Poleg že navedenih osrednjih vsebinskih motivov je v besedilu veliko zanimivih stranskih motivov in detajlov sočasnega življenja (razlike med življenjem v Avstriji in na Poljskem, varanje, omemba Černobila ali sočasnih političnih razmer v takratni Jugoslaviji, doživeti opisi dela restavratorjev, podnajemniška stanovanjska problematika, omembe filmov in knjig …). Razgibana pripoved, raznolikost literarnih oseb in obravnava zanimivih problemov (odločitev za življenje v tujini, vztrajanje v izkoriščevalskem delovnem razmerju, problematika duševnega zdravja, odnosi med partnerjema …) gotovo prispevajo k temu, da je knjiga zanimiva za širok krog bralcev.

Miriam Drev je pesnica, prevajalka, kritičarka in pisateljica. Delo je njen prvi roman od trenutno štirih romanov: V pozlačenem mestu (2012), Nemir (2014), Od dneva so in od noči (2021) in Po poti se je zvečerilo (2024).

Dunaj je zame prav tako Stekleno mesto, v katerem zadevam ob nakrhano realnost in obenem čutim, da se moja identiteta drobi na nekdanjo, slovensko, s trdnimi obrisi, izpod nje pa vznika neka nova, tako zelo občutljiva, kakor da bi bila z nje olupljena koža ali pa je koža še ne bi prekrila. Z vsako stopinjo iščem trdna tla, podlaga je živi pesek, hiše, ljudje, drevje pa so iz snovi, ki te ob dotiku odbije z nežno skorjo, podobno ne povsem strnjenemu ledu ob bregovih potoka.

(str. 103)

Citati

(1)
Magda Vremec Ragusi

Prepuščanje svojih odločitev drugemu je kakor mamilo. Najprej majhen odmerek, potem se celice in možgani navadijo na sporočilo, da so drugi pametnejši in da je zate tako najbolje poskrbljeno.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 67
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja