V pričakovanju barbarov

V samoti celice veliko premišljujem o njem, skušam razumeti njegovo sovražnost, skušam videti samega sebe tako, kot me vidi on. Premišljujem o skrbi, ki jo je posvetil mojemu uradu. Mojih dokumentov ne vrže preprosto v kot in položi škornje na mojo pisalno mizo, ampak se namesto tega potrudi, da mi pokaže predstavo o dobrem okusu. Zakaj? Moški s pasom dečka in mišičastimi rokami uličnega bojevnika, zgneten v vijoličasto-modro uniformo, ki jo je Biro ustvaril zase. Nečimrn je in, prepričan sem, željan pohvale. Požiralec žensk, neutešen, neutešljiv. Ki so mu povedali, da lahko človek doseže vrh samo tako, da spleza na piramido trupel. Ki sanja, da mi bo kmalu položil nogo na vrat in pritisnil. Pa jaz? Ugotavljam, da mi je težko vračati s sovraštvom. Pot na vrh mora biti težka za mlade može brez denarja, brez pokroviteljstva, z najnujnejšim šolanjem, za može, ki bi prav tako lahko krenili v življenje zločina kakor v službo Imperija (ampak kakšno boljšo vejo službe bi lahko izbrali, kot je Biro?).