V prvi osebi ednine

V Murakamijevi knjigi V prvi osebi ednine je osem kratkih zgodb, ki so bile objavljene (razen zadnje) v japonski literarni reviji Bungakukai. V njih nam avtor predstavlja prvoosebne pripovedovalce, vedno moške, ki se spominjajo malih dogodkov iz svojega otroštva, mladosti, odraščanja. Ti dogodki pa se izkažejo pravzaprav za večje, kot so bili, saj so ostali v spominih pripovedovalcev in zagotovo vplivali na poti, ki so jih v življenju ubirali. O njih še vedno razmišljajo in se tudi sprašujejo, kakšen pomen imajo. Tako beremo zgodbo o ženski, za katero se pripovedovalec ne spomni imena, pa tudi obraza ne, ve pa, da je pisala pesmi. Pa zgodbo o prvi punci in njunem razhodu ter o srečanju z njenim bratom, ki pove, da je Sajoko naredila samomor. Srečamo še ljubitelja bejzbola, ki se spominja najljubšega stadiona in navijanja za najljubše moštvo, poslušalca Beatlov, pisca kritike izmišljenega albuma Charlieja Parkerja, mladeniča, ki odide na recital, a na prizorišču ni nikogar … Precej drugačna od vseh ostalih pa je zgodba z naslovom Izpovedi šinagavskega opičnjaka, ki nam prinaša pogovore med starejšim moškim in govorečim opičnjakom. Ta prizna, da se včasih ni znal zadržati in je ženskam, ki so mu bile všeč, kradel imena.
Vseh osem zgodb je zagotovo tudi vsaj delno avtobiografskih. Vodijo nas v filozofska razmišljanja o pomenu življenja, o otroštvu, odraščanju, starosti in minevanju, o smrti. Vsekakor tudi o poteh, ki smo jih v življenju ubirali in ljudeh, ki smo jih srečevali.