V srcu dežele
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | afriška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2003 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Moderni klasiki |
Prevod |
Jure Potokar |
Ključne besede | Družinski odnosi, Južna Afrika, Očetje in hčere, Osamljenost, Rasizem, Travmatične izkušnje |
Na od sonca ožgani in zaprašeni južnoafriški kmetiji živi ostarelo dekle, zarjavela devica, kot imenuje sama sebe. Njeno osamljeno življenje, izpolnjeno z iz dneva v dan ponavljajočo rutino hišnih opravil, je navidez pusto. Njen notranji svet pa, kot je značilno za like Coetzejevih romanov, je poln iskanja in čustvenih turbolenc, s katerimi nas pisatelj na svoj mojstrski način popelje do najglobjih temin, a tudi razsvetlenj, človeške eksistence. Je hči z dobro namerjenim udarcem sekire res umorila svojega očeta in njegovo novo ženo? Je bil tiranski oče žrtev zablodele krogle? Ali pa je oboje le simbolno dejanje, s katerim je očetove pozornosti željna Magda blažila rane svojega občutka zavrženosti, ostaja odprto vprašanje. Odgovor nanj niti ni tako bistven za razumevanje odnosa med očetom in hčerjo. Podobno večplasten je tudi odnos med rjavopoltimi domačini, ki se za prgišče hrane in nekaj drobiža udinjajo pri belopoltih veleposestnikih. Takoj, ko uslužni delavec na kmetiji začuti svojo moč, jo uporabi za ponižanje bele ženske. Ob vsej jalovosti Magdinega iskanja bližine z drugim človeškim bitjem pa je tukaj spet Coetzejevo sapo jemajoče stapljanje z veličino narave kot zatočiščem, v katerem še tako od vseh pozabljena človeška duša vsaj za trenutek zaživi v svoji izpolnjenosti.
Objavljeno: 03.06.2021 14:11:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:28
Z enako pozornostjo prisluškujem molekularnemu svetu svoje notranjosti, kot ga namenjam predzgodovinskemu svetu zunaj. Stopam po rečni strugi in slišim kaskado tisočev peščenih zrnc ali voham železne izparine kamenja na soncu.Svoje razumevanje usmerjam v zadeve žuželk – v delce hrane, ki jih je treba prenesti čez gorske vrhove in jih shraniti v luknje, v jajčeca, ki jih je treba razporediti v šesterokotnike, v nasprotna plemena, ki jih je treba uničiti. Tudi navade ptic so trdne. Obotavljivo se torej soočam s tavanji človeškega poželenja. Skrčena pod blazino v temni sobi, osredotočena na srčiko bolečine sem izgubljena v obstoju sovjega bitja. To mi je bilo namenjeno biti: pesnica notranjosti, raziskovalka notranjosti kamenja, čustev mravelj, zavesti mislečih delov možganov. če sprejemamo smrt, se zdi, da je to edina kariera, za katero me je opremilo življenje v puščavi. (str. 42-43)