V suhem doku
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | LUD Literatura |
Zbirka |
Prišleki |
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | LUD Literatura |
Zbirka |
Prišleki |
Zbirka, za katero avtorica pravi, da je nastajala zadnjih osem let, je zanimivo pisanje in nadgradnja prve pesniške zbirke, Rumeno gori grm forzicij. Dintinjana pesni o človeškem potovanju, ki se pravzaprav konča na začetni točki, ki ni več takšna, kakršna je na začetku bila. “Poezija ne identificira znanega, temveč uzira neznano,” zatrjuje avtorica, ki obenem rada pove, da ji je osebno všečnejša njena prva zbirka, ker zajema več svetlega kot slednja, v kateri se temni toni ne uravnovešajo s svetlimi kakor v prvi pesniški zbirki. Ladjo in morje uporablja, tako kot njena citirana vzornika, kot prispodobi za nemoč človeka pred lastno usodo, človekovo majhnost, nepomembnost in način, kako vse skupaj sprejeti in oddelati v sebi. Po dolgem potovanju se vrača domov,
razjasnjuje odnos z očetom, išče notranjo osebno svobodo, izpostavlja razpoke, obračunava z življenjskim stanjem, nenazadnje pa, zatrjuje, poetiziranje presega razumevanje sveta zgolj z racionalnim delom možganov. Vsebinska večplastnost, šopki asociacij, večni preplet erosa in tanatosa, individualnega in tradicionalnega, so teme, značilne za avtoričino odlično poezijo. Sicer pa v samopredstavitvi o sebi reče: “Veronika Dintinjana piše, bere, prevaja, organizira Mlade rime, itd., ne mara spremnih biografskih zapisov in neumnih vprašanj.” Rojena je leta 1977, je pesnica in prevajalka. Leta 2002 je zmagala kot finalistka Urške, leta 2008 kot vitezinja Pesniškega turnirja v Mariboru, osvojila je 6. ljubljanski pesniški slem. Septembra 2008 je pri LUD Literatura izšel njen pesniški prvenec Rumeno gori grm forzicij, ki je na 24. knjižnem sejmu požel nagrado za najboljši leposlovni prvenec. Je soorganizatorka pesniških večerov Mlade rime, ki jih na Metelkovi prireja KUD Kentaver.
Objavljeno: 23.03.2017 11:35:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:30
– Kraj, kjer nastajajo številke in črte, / naj bi bil enak kraju, kjer nastajajo pesmi. / (Kakor je levica enaka desnici.) // In vendar nobena pesem ne pusti človeku / samo stola in vrvi.
– Če bi me podrl kot drevo, bi lahko šel z roko do sredice, preštel letnice, / dolge zime in prekratka poletja, ko sokovi kipijo, seveda v prazno – / “ubilo me je nebo.”. Zasmolila bi ti roke do sredice, da bi vse druge tvoje hrapave dlani motile, / to nam je vedno cilj, pustiti sled, na drugem, v kraju, v spominu.
– nič ne lomi svetlobe bolj gotovost
–