V temo

Poskusite delo češke pisateljice Anne Bolave brati na posvečen način. Poskusite razumeti, da je napisala pionirsko delo, roman o telesu, o njegovi ranljivosti, telesnem spominu, o stigmah v razmerah neoliberalizma. Glavna oseba v romanu je zeliščarka in prevajalka. Njeno življenje je zoženo na roke za oddajo tekstov in oddajo nabranih zelišč. Na njeni dlani se pojavi stigma, rana, lahko da so jo povzročile nabiralske škarje med pretepom s tastom, lahko pa se potrudimo s širšim pogledom in rano razumemo kot posledico naših odnosov. Naša zeliščarka vedno znova zbira moči, da bi se neodnosom izognila in ostala pozitivna, delovna, zdrava, primerna za družbo, hkrati etična. Pri tem si pomaga z zdravili, drobnimi rituali na svojem podstrešju, v temi, lahko je temno podstrešje tudi simbol podzavesti, kamor odlaga, tlači vse to in potem tam suši dišeče rastline, a vse to ji, medtem ko se z nabiralsko cizo vozi po mestu, ne pomaga. Prav otipaš neobčutljivost drugih, zaverovanost v lastne, parcialne probleme (zadržati položaje, speljati moškega, iti na počitnice v Italijo), površinskost, apatijo, upor, ki pa ne gre dlje od “poserjem se na to”. Sem in tja kdo le izusti, da je sedaj tudi že preveč shujšala, a tudi to se sliši bolj kot očitek, kot pa kaka prava pomoč. Zateka se v delo, golo preživetje, drobna zadovoljstva ob torkih, ko dobi plačilo za nabrana zelišča. Takrat je vedno večkrat “minus” in njeno telo od razočaranj kar pobira. Vedno več je tudi modric in krvi, blodenj, prisluhov. Se bo rešila? Zeliščarka (in tudi njen mož, tudi ta je nekje po poti ostal brez roke in žene), je simbol vseh nas, ki postajamo svetniki, ko prinašamo svoje rane, kri in telo, uničene odnose na oltar kapitalizma in neoliberalizma. Pridružujem se ugotovitvi, da je to knjiga za nagrade. Pisateljica Anna Bolava je zanjo že dobila prestižno nagrado Magnesia Litera za najboljše prozno delo.