V ujetništvu
Žanr | mladinski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2019 |
Založba | Miš |
Zbirka |
Ognjeno pleme |
Ilustracije |
Marina Gabor |
Ključne besede | Bratje in sestre, Preživetje, Pustolovščine, Slovani, Zgodovina |
Slovanske pustolovščine #2
V drugem delu z naslovom V ujetništvu (zbirka Ognjeno pleme) se nadaljujejo dogodivščine naše peterice. Otroci uspešno zbežijo pred Lasotovimi vojaki, ki jih lovijo, da bi dobili vpliv nad njihovim očetom Ognjenom, toda otroci nato padejo v roke bizantinskim vojakom. Ajdo, Milo, in trojčke Vlada, Vuka in Plamena odpeljejo z ladjo v Konstantinopel. Tu se za njih začne posebna pustolovščina, saj otroci, vajeni narave in malih zaselkov, prvič vidijo mesto, utrdbo in spoznajo življenje na dvoru. Spoznajo cesarja Mavricija in njegove otroke in za njih se začne učenje nepoznanega jezika – grščine in počasi tudi spoznajo kaj jih čaka v prihodnje.
Ajda ob prihodu v Konstantinopel zbeži in nato kljub temu, da bi se lahko izdala, s svojim znanjem zdravljenja in zdravilstva pomaga poškodovani hčeri poveljnika osebne cesarjeve straže Tracija Dajana, ki pa jo vseeno izda in odpelje k cesarju. Mila s svojim obvladovanjem živali cesarja prepriča, da bi jo bilo dobro imeti za zaveznico. Mavricij se tako odloči, da bo Milo poročil s svojim najstarejšim sinom Teodozijem ostale otroke pa pobil. Seveda pa cesarjeve želje in načrte otroci uspešno spreminjajo in podirajo. Ravno zato je branje še bolj napeto, saj je veliko preobratov in zapletov. Ali bo otrokom pobeg iz utrdbe uspel, pa preberite sami.
Objavljeno: 07.01.2020 14:39:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:25
Kmalu po ugrabitvi je galeja zapeljala na morje, tam pa se je usmerila proti jugu. Dvajset dni pozneje so otroci pred seboj zagledali Konstantinopel.
Vojaki so željno čakali pristanek, saj so se nadejali dopustov in obiska domačih, otroci pa so mrko zrli v čudo, ki se je odpiralo pred njihovimi očmi.
Nikoli še niso videli kamnitih stavb. Mesto jih je imelo na pretek. Zemljanke, kjer so živeli, so imele samo en prostor in streho, ti kamniti stvori pa so segali do neba. Kar zvrtelo se jim je v glavah, ko so upirali pogled tako visoko. (str. 60)