Vaje

V carski Rusiji so pravoslavni verniki leta 1666 pričakovali konec sveta in ponovni prihod Jezusa Kristusa med ljudi, da bi jih še poslednjič odrešil. V ta namen prične ruski patriarh Nikon, prepričan, da se to lahko zgodi v njegovi sredi, z izgradnjo Novega Jeruzalema, grajenega in oblikovanega po vzoru pravega, ter v svoj načrt spretno vključi Certana, bretonskega komediografa, da bi z ljudmi, živečimi v samostanskem okolišu, poustvaril misterij, vendar brez osrednje osebe – Odrešenika – kajti ta se bo pojavil, ko bodo predstavo dejansko igrali. Nikona malo pred udejanjenjem z obtožbo brezumne norosti odstavijo in vso igralsko ekipo izženejo v Sibirijo, kjer ostanejo skupaj kot nekakšna ločina in predstavo preigravajo v vseh nadaljnjih generacijah, v vsaki od njih pa znova in znova vznikajo enaka vprašanja in zgodovinska usoda se ponavlja kot pokvarjena plošča. Si predstavljate, kako naporno je iz generacije v generacijo pričakovati en in isti – odrešilni (!) – dogodek? Kolektivna psihoza je neizogibna. Vzporedno pa roman odpira tudi vprašanja kot: Kolikšno moč združevanja ima Ideja in koliko krvi je vselej prelito v njenem imenu? Kako znotraj družbene razvijati in ohraniti lastno identiteto, koliko zrelosti, moči in zdrave razsodnosti je potrebno za kaj takšnega in za kakšno ceno? O čem bi se pogovarjali Resnica in Realnost, če bi sedeli skupaj na čaju? In: Kaj res, za boga milega, je s temi Judi? (Namig bralcu: Vztrajajte prvih nekaj strani in berite jih počasi.)