Valovanja : odmevi pozabljenih življenj

“Po vsem tem – po porajajočih se finančnih težavah, Albinovem vedno bolj nekontroliranem nasilniškem vedenju in po vesteh o smrti njenega ljubljenega – si je popolnoma razrvana Ana želela samo še umreti, si vzeti življenje… Tistega dne, ko je dobila Tilovo pismo, je tiho odšla z doma ter odtavala ob obali proti Zaki – proti manj obljudenemu, samotnejšemu koncu jezera. Voda je bila od nekdaj njena prijateljica. Ob njej je lažje premišljala, si zbistrila misli, a tistikrat je bila na poti, da se v njo potopi ter svoje telo pusti toniti v jezerske globine… Preden je zabredla vanjo, pa je vendarle sedla na obalo. Zdelo se ji je namreč, da je njena glava kakor panj, v katerem glasno brenčijo misli: ljubi Bog, zakaj me tako kaznuješ v življenju? Ker sem ljubila sestrinega moža? Ker sem ubila najinega otroka? Ker sem bila nezvesta Albinu? Ker sem dala lažno obljubo Nicholasu, da se vrnem v Avstralijo? Priznam svojo krivdo, res sem vse to storila, ampak – ali nisi nameraval pustiti tudi meni vsaj za prgišče sreče v življenju? Ali morda misliš, da v njem nisem naredila nič dobrega? Ali ne veš, kolikšna je moja ljubezen do obeh deklic, edinih dveh ljubljenih bitij, ki sta mi še ostali na tem svetu?…
(str. 92)