Včasih je januar sredi poletja
Žanr | potopisni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1999 |
Založba | Študentska organizacija Univerze, Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Ključne besede | Potovanja |
Avtor v svojem križancu med potopisom, romanom in esejem bralcu približa Peru. Postreže mu z mnogimi razmišljanji o sebi in svojem pogledu na svet, prav tako pa ga ne opehari za informacije s potovanja. Zelo veliko izve o sami deželi ter o njeni zgodovini, prebivalcih in naravi, pa tudi čisto osebne anekdote, ki jih doživijo vsi popotniki. Iz vseh teh skic je ustvaril kolaž, stkal ga je kot dragoceno tkanino izpod rok starodavnih Inkov, če se nekoliko vzneseno izrazim. V opis popotniških doživetij vpleta epizode iz preteklega osebnega življenja, na primer občutek klavstrofobije, ko je bil ujet v dvigalu, primerja s tistim iz muzeja, ko ga je v gneči prav tako zgrabila tesnoba. Zvok zvočnika z avtobusne postaje v Limi ga spomni na podobne glasove, ki jih je kot otrok slišal na avtobusni postaji na Ptuju in so izgovarjali imena njemu tedaj še daljnih in eksotičnih krajev, kot so Ormož, Ljutomer, Kidričevo, Maribor, Varaždin, Lenart. Roman se začne precej dramatično, z opisom prvega potovanja v neznano, ki smo ga vsi doživeli, to je rojstva. Aleš Šteger si neprestano zastavlja vprašanje, kaj nas sili v nadaljnja potovanja v življenju. Na svet okoli in znotraj sebe se ozira s senzibilnostjo, s katero bralca očara in se ga čustveno dotakne.
Objavljeno: 27.10.2016 14:48:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:58
“Za Inke in druge civilizacije, ki so naseljevale Peru pred prihodom Špancev, so bila tkanja bolj sveta in dragocena kot zlato. Pozornost in ure, vložene vanje, so prekašale vse primerljivo. Davki so se plačevali v tkaninah, največje darilo je bil kos izbranega blaga, status umrlega je bil določen s količino tkanine, položene v grob, ugled osebe je bil doložen z vrsto blaga, ki ga je smela nositi. Tako je le inkovski kralj nosil obleko, stkano iz netopirjevih dlak. Celo po končanih bitkah je veljalo za neprimerno večje ponižanje ujetega sovražnika sleči do golega in se vrniti domov z zmagovalno trofejo njegove obleke, kot pa mu vzeti življenje.” (str. 28)