Vdova Basquiat

Jean-Michel Basquiat (1960 – 1988) je bil ameriški umetnik, znan zlasti po svojem surovem, gestualnem slogu slikanja, običajno pospremljenem z udarnimi družbeno kritičnimi, pogosto enigmatičnimi epigrami. Bil je tudi eden prvih grafitarjev, ki je v tandemu z Alom Diazem pod psevdonimom SAMO deloval v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na Manhattnu.

Za njegova dela je značilno predvsem združevanje slike in besedila, ki je najpogosteje družbena kritika rasizma, revščine in neenakosti. Slike pogosto prikazujejo (anatomske) figure, največkrat lobanje, glave, razne abstraktne oblike, kompleksne simbolike, njegov zaščitni znak pa je uporaba drznih, živahnih barv. Pri delu je prepletal različne medije in risal tudi na predmete (hladilnik, vrata) in druge naključne površine. Bil je tudi izjemno plodovit, o čemer priča zapuščina 600 slik, kar 1500 risb in številnih drugih poslikanih predmetov.

Iz skromnih razmer se je kot otrok priseljencev s Karibov povzpel na sam vrh umetniške scene tistega časa, v zgodovino pa se je zapisal tudi kot najmlajši umetnik, ki je bil leta 1982 kot razstavljavec povabljen na Documento, eno najpomembnejših razstav sodobne umetnosti, ki se vsakih pet let zgodi v nemškem Kasslu. Hkrati je bil tudi prvi nebeli umetnik, ki mu je uspel veliki met v do tedaj še vedno pretežno belski umetniški sceni.

Vdova Basquiat skozi anekdote in kratke, poetične sestavke ponuja intimen vpogled v razmerje Jean-Michela Basquiata, umetnika z izjemno karizmo in talentom, ter njegovega dekleta in muze Suzanne Mallouk. Avtorica Jennifer Clement v razdrobljeni pripovedi združuje svoj poetični izraz s Suzanninimi biografskimi vložki, ki vsebinsko dopolnjujejo in mestoma tudi pojasnjujejo avtoričine lirične zapise. Njujorška umetniška scena v osemdesetih letih je bila živahna, kaotična, razburljiva in predvsem polna drog, prav tak pa je bil tudi romantični odnos med Suzanne in Jean-Michelom. Par spremljamo od časov, ko se je Basquiat na slikarski sceni šele pričel uveljavljati in ga je Suzanne oz. Venera, kot jo je klical, preživljala z delom natakarice v klubih. Z uspehom je prišlo tudi breme nenadne slave, ki je za Basquiata in njun odnos pomenilo še več droge in samodestruktivnosti ter dokončni razhod in kmalu tudi veliko prezgodnjo smrt nadarjenega umetnika. Suzanne se je nato zavestno odločila izstopiti iz nezdravega okolja, končala študij medicine in zaživela na novo. Knjiga poleg njunega odnosa prikazuje tudi eklektično mešanico umetnikov, glasbenikov in pisateljev, ki so bili del takratne scene na Manhattnu, ter ponuja kontekst za Basquiatov vzpon do slave, prikaz tega obdobja pa je hkrati nostalgičen in kritičen.