Večnost

Cole je treščil v kuhinjo kot bomba. Ura je bila skoraj ena zjutraj in čez štiri ure in pol bodo volkovi začeli umirati.
»Nič ne bo, Ringo. Culpeper jih ne more zaustaviti.« V njegovem pogledu je bilo nekaj zmedenega, česar v njegovem glasu nisem zaznal.
Od Culpeperja tega tudi nisem pričakoval, a se mi je zdelo neumno, da ne bi vsaj poskusila. »Bo Isabel prišla?« Presenetilo me je, da je moj glas zvenel normalno – zdelo se mi je, kot da bi se odvrtel posnetek in bi jaz samo odpiral usta.
»Ne,« je odvrnil Cole. Tako preprosto. Z eno samo besedo. Ki je bila le del izdiha. S tako silo je odprl hladilnik, da so začimbe na vratih zažvenketale. Iz hladilnika se mi je okrog gležnjev priplazil mrzel zrak. »Torej je vse na naju. Bo tvoj prijatelj Koenig prišel?«
Lepo bi bilo: čudovita stvar, imeti ob sebi praktičnega človeka, ki je na pravi strani zakona in po čustveni plati neskončno manj vpleten kot jaz. »Novico je izvedel, ker je v službi. Njegova izmena se konča ob šestih zjutraj.«
»Pravi čas so izbrali.« Cole je z eno roko pograbil pest stekleničk in brizgalk ter jih odložil na kuhinjski otok pred mano. V nepravilnih krogih so se zakotalile in zavrtele po pultu. »Tu so najine možnosti.«
V ušesih mi je zvonilo. »Imava več kot eno?«
»Točno tri,« je odvrnil Cole. Po vrsti je pokazal na vsako. »Tole spremeni v volka tebe. Tole spremeni v volka mene. Tole pri obeh sproži napad.«
Ampak v resnici nisva imela treh možnosti. Bila je samo ena. Vedno je bila samo ena. Rekel sem: »V gozd moram, da jo najdem.«
»In ostale?«
»Najprej njo.« To je bila najgroznejša stvar, ki sem jo moral kdaj izreči. Ampak karkoli drugega bi bila laž. Ona je bila edino, česar sem se spomnil kot volk, ko ni bilo ničesar drugega. Ona je bila edino, za kar sem vedel, da bom obdržal. Edino kar sem moral obdržati. Druge bom rešil, če jih bom mogel, toda prva je morala biti Grace. (Str. 396-397)