Vedeževalec mi je rekel
Žanr | potopis |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Janko Petrovec |
Žanr | potopis |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Janko Petrovec |
Avtobiografska pripoved znamenitega italijanskega novinarja in poročevalca Tiziana Terzanija, ki se pod vplivom slabe prerokbe odloči, da bo leto dni potoval z vsemi drugimi prevoznimi sredstvi, le z letali ne. Dolge razdalje po azijskih prostranstvih pogumno premaguje s pomočjo vlakov, ladij, avtomobilov, taksijev, rikš in podobno. Takšno potovanje ga kmalu očara z udobnostjo, omogoča mu natančno opazovanje pokrajine in pogovore z mnogimi prijetnimi sopotniki. Sicer je do prerokbe, ki ga je za leto dni prikovala na zemljo, precej skeptičen, zato si dolge poti krajša tudi s spoznavanjem priljubljenih lokalnih vedeževalcev in s preizkušanjem verodostojnosti njihovih prerokb.
Delo je, v značilni avtorjevi maniri, začinjeno z mnogimi lucidnimi opazkami in duhovitimi ter razgibanimi opisi dežel, ljudi in običajev, hkrati pa je tudi verodostojna impresija zadnjih čarobnosti Orienta, ki so že v času nastanka zapisov izginjale, da bi naredile prostor moderni dobi.
Objavljeno: 03.12.2014 17:01:29
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:19
Je prav, da se lovci na glave odpovejo svojemu v resnici grozljivemu obredju in se posvetijo mnogo manj škodljivemu, a enako nečloveškemu ritualu, namreč posedanju pred škatlo utvar, ki ji pravimo televizor? Je prav, da toplo intimno svetlobo oljenk zamenjajo s ploščatim modrikanjem neonskih cevi? Da koprnenja polno zvončkljanje zvonov vrh pagode v vetrcu ob sončnem zahodu duši rjovenje množice iz diskoteke, ki so jo komaj odprli na bregu jezera, po katerem med sijajnimi širjavami lotosovih cvetov že nespodobno plavajo plastične vrečke in prazne pločevinke uvoženega piva?