Vesela sem, da je mami umrla
Žanr | življenjepis / biografija |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Žametna Beletrina |
Ključne besede | Filmska industrija, igralke, Odnosi v družini, Otroci, Zloraba |
Jeanette McCurdy je pri nas manj poznana igralka kultne Nickelodeonove serije iCarly. V tujini je s svojim prvencem vzbudila veliko pozornosti. Kontroverzen je že sam naslov knjige – v izvirniku I’m glad my mom died – za katerega avtorica pravi, da je mišljen humorno, hkrati pa dodaja, da ga bodo popolnoma razumeli ljudje s podobno izkušnjo odraščanja.
Jeanettino otroštvo je bilo zaznamovano s strogo mormonsko vzgojo, poleg te pa še s polnim urnikom tečajev in avdicij. Sama nikdar ni želela postati igralka ali glasbenica, to si je zanjo želela predvsem mama. Vsi njeni poskusi, da bi mami pojasnila svoje želje o prenehanju oziroma ji predstavila svoja resnična zanimanja (pisanje scenarijev), se izjalovijo. Zmaga želja po tem, da bi mami v vsem ustregla, saj je mama, ko skozi hčerko uresničuje svoje sanje, srečna. To jo pripelje v vse večje nesprejemanje sebe, svojih želja, svojega telesa in posledično tudi v motnje hranjenja, ki jih mama celo spodbuja. Družino zaznamuje tudi materin boj z rakom, bolezen pa sama učinkovito zlorablja, da doseže svoje tako v družini kot izven nje.
Jeanette se po mamini smrti začne vse bolj zavedati škodljivih vzorcev in bolestne vezi, ki je, kljub mamini odsotnosti, ne uspe prerezati. Poda se na zahtevno pot vrnitve k sebi. Knjiga Vesela sem, da je mami umrla je kljub zahtevni tematiki napisana na humoren način, s katerim McCurdyeva vzpostavlja distanco in vnaša lahkotnost v svoje pisanje.
Objavljeno: 06.03.2024 09:55:41
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:39
“Ne, res nočem igrati. Ni mi všeč. Ko igram, mi ni prijetno.”
Materin obraz je videti, kot bi pravkar pojedla limono. Skremži se tako neobičajno, da se me poloti strah. Vem namreč, kaj sledi.
“Ne moreš nehati!” zaihti. “To je bila najina priložnost! To je bila naaaajina priloooooožnost!”
Tolče po krmilu in po nesreči udari po hupi. Po licih ji polzijo z maskaro obarvane solze. Naravnost histerična je, tako kot jaz na avdiciji za Hollywoodske kifeljce. Histerija me preplaši in od mene zahteva, da poskrbim za mamico.
“Eh, pozabi,” rečem dovolj glasno, da me sliši skozi hlipanje.
(Str. 98)