Vida
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | katalonska literatura |
Kraj in leto izida | Hlebce, 2023 |
Založba | Zala |
Prevod |
Veronika Rot |
Ključne besede | Anksioznost, Deklice, Družinski odnosi, Medosebni odnosi, Odraščanje, Ples, Prijateljstvo, Risanje, Socialna tesnoba, Ustvarjalnost |
Neverjetna zgodba o tem, kako se ti lahko, če te starši vpišejo na plesno akademijo, spremeni življenje.
Starši Vido vpišejo v plesno akademijo, da bi se znebila svoje sramežljivosti, ki ji je delala hude preglavice. Nastopi v javnosti in odnosi s sovrstniki so bili zanjo huda nočna mora. Zaradi ponosa pa Vida kljub začetnemu negodovanju opravi deset plesnih treningov in en plesni nastop. Treningi na nastop pa nepričakovano postavijo Vidino življenje na glavo. Vsaj deloma se znebi sramežljivosti in spozna prave prijatelje. Hkrati odkrije tudi, kako lepo je pripadati skupini ter kaj bo njeno življenjsko poslanstvo. Pred njo se odprejo nova obzorja plesa s svinčnikom. Vendar ne samo plesa s svinčnikom ampak tudi plesa s svojimi sovrstniki. Za veselje, zabavo in občutek svobode. Včasih potrebujemo samo, da nam kdo nastavi ogledalo. Stvari pogledamo z drugega zornega kota, spremenimo se mi in vsi okoli nas. Lepo pa je, če nas, ko imamo slaba obdobja, prijatelji kljub vsemu tiho podpirajo in počakajo, da zlezemo iz svoje lupine in zaživimo. Zgodba o tem, kako lahko notranje boje, ki jih bijemo sami s seboj, končamo kot zmagovalci. Nismo za vse sami, včasih potrebujemo malo tuje pomoči in je vse lažje. Izjemno tenkočutna zgodba. Če bi se odrasli kdaj poglobili v misli otrok, bi bilo otrokom veliko lažje. Vidina starša sta to znala.
Objavljeno: 29.06.2024 19:35:46
Zadnja sprememba: 29.06.2024 19:35:46
Za zaveso, ko smo se vračale v garderobo in sem še vedno držala Berto za roko, sem se počutila kot del skupine, in to mi je bilo všeč. Bolj mi ustreza, da hodim po svoje, vendar pa priznam, da je občutek, da si del skupine, prijeten. Ko smo se preoblačile, sem opazovala svoje soplesalke in ugotovila, da nismo tako različne ali pa morda smo, vendar pa je vsaka drugačna po svoje in jaz nič bolj kot druge. Obenem pa imamo tudi veliko skupnih stvari in to je tisto, na kar moraš biti pozoren; to sem spoznala v pogovoru z Nerino.
(str. 139-140)