Videz stvari : roman

Običajno smo začetek konca turneje prepoznali po tem, da oče ni več izostal od doma. Ostal je doma, v spalnici je prespal alkoholno razstrupljanje. Kadar so bila vrata priprta, si lahko na metre daleč zavohal ostudno hlapenje alkohola iz mlahavega telesa, ki pa nas je še prejšnji dan ustrahovalo. Vzelo je dan ali dva, da se je izkopal iz objema alkohola. Po stanovanju smo hodili s tihimi koraki, veselje, kolikor smo si ga uspeli pričarati v preteklih dneh, je zamrlo, na hitro smo ga potlačili, groza pred morebitnim nadaljevanjem divjanja je oslabela, mame se je polotila zamišljenost. Še vedno je prenočevala v moji postelji, še vedno sva se zvečer zaklenili v sobo. Prvih nekaj dni treznosti po turneji je v družini vladalo vzdušje skesanosti in previdnosti. Nobenih glasnih pregovarjanj, nobenih ugovorov, a tudi nobene vzradoščenosti, smeha. Pogledi so bili uprti v tla ali vsaj mimo očeta, da ne bi po nesreči zanetili novega gorja. Postopoma se nam je pridružil pri družinskih obedih, čeprav ga je bolel želodec, je pojasnil, in se ni počutil preveč dobro. Bil je umirjen, skoraj pohleven, ustrežljiv, vendar nekoliko razdražljiv, zato smo bili vsi skupaj previdni, da ga ne bi pahnili čez rob. Če smo se prej podredili njegovi nasilnosti, smo tokrat tvorno pazili, da ne bi strli krhkega miru.
(str. 56 in 57)