Vidna tèma: izpoved o depresiji

Te vere v odrešitev, v končno okrevanje, v depresiji ni. Bolečina ne popusti in stanje je neznosno ob prepričanju, da ne bo nikakršne utehe – ne naslednji dan, ne naslednjo uro, mesec ali minuto. Če nastopi blago izboljšanje, veš, da je le začasno; sledilo bo le še več bolečine. Brezup je tisti, ki stre duha duha še bolj kot bolečina. Odločitve v vsakdanjem življenju tako ne pomenijo običajne zamenjave zoprnega položaja z manj zoprnim ali neugodja z relativnim ugodjem, temveč le prehod iz ene bolečine v drugo. Niti za trenutek ne zapustiš svoje mučilne postelje, pač pa si prikovan nanjo, kamorkoli greš. Posledica je izjemna izkušnja, ki sem jo po vzoru na vojaško terminologijo poimenoval položaj ranjenca na nogah. Kajti pri kakšni drugi resni bolezni bi pacient, ki bi trpel podobno razdejanje, obležal v postelji, verjetno uspavan in priklopljen na cevke in aparature, ali pa bi vsaj počival v izoliranem okolju. Njegovo invalidnost bi razumeli in upoštevali, češ da si jo častno zasluži. Depresivni trpin pa take možnosti nima in se zatorej kot mobilna vojna žrtev znajde v najbolj neznosnih socialnih in družinskih situacijah. Kljub stiski, ki ga razjeda, mora okolici kazati obraz, ki vsaj približno ustreza običajnim dogajanjem in medčloveškim odnosom. Poskusiti mora klepetati, odgovarjati na vprašanja, poznavalsko prikimavati in se mrščiti in se, bog mu pomagaj, celo smehljati. Pri tem pa je silen napor že, če izusti nekaj preprostih besed. (str. 59-60)