| Žanr | esej, spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Upanje |
| Prevod |
Eva Tomič |
| Ključne besede | Depresija (medicina), Književniki, Spomini, Zdravljenje, Življenjska modrost |
Ameriški pisatelj in esejist v tem kratkem izpovednem delu opisuje obdobje, ko ga je zagrnila črna tema depresije in samomorilnih misli. Omeni tudi znane pisatelje, ki jih je osebno poznal, ali o njih bral in jih je prizadela ta bolezen. V času, ko je “biti pozitiven” postal družbeni imperativ, ki sili ljudi v nenehno smehljanje in ko mnogi menijo, da je bolezen “osebna odločitev in izbira”, je izpoved Williama Styrona zelo dragocena. Kot mojster peresa je dal glas vsem tistim, ki o svoji izkušnji te bolezni ne zmorejo ali ne znajo pripovedovati.
Slovenska psihiatrinja Vesna Švab je v spremni besedi h knjigi zapisala: “Izpoved o depresiji je sporočilo o potrebi po spoštljivem odnosu do ljudi, ki so zaradi občutljivosti, zlorab, prikrajšanosti ali osamljenosti doživeli bolezen, ki je prizadela njihovo upanje in vero vase.”
Objavljeno: 11.07.2016 09:54:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:41
Te vere v odrešitev, v končno okrevanje, v depresiji ni. Bolečina ne popusti in stanje je neznosno ob prepričanju, da ne bo nikakršne utehe – ne naslednji dan, ne naslednjo uro, mesec ali minuto. Če nastopi blago izboljšanje, veš, da je le začasno; sledilo bo le še več bolečine. Brezup je tisti, ki stre duha duha še bolj kot bolečina. Odločitve v vsakdanjem življenju tako ne pomenijo običajne zamenjave zoprnega položaja z manj zoprnim ali neugodja z relativnim ugodjem, temveč le prehod iz ene bolečine v drugo. Niti za trenutek ne zapustiš svoje mučilne postelje, pač pa si prikovan nanjo, kamorkoli greš. Posledica je izjemna izkušnja, ki sem jo po vzoru na vojaško terminologijo poimenoval položaj ranjenca na nogah. Kajti pri kakšni drugi resni bolezni bi pacient, ki bi trpel podobno razdejanje, obležal v postelji, verjetno uspavan in priklopljen na cevke in aparature, ali pa bi vsaj počival v izoliranem okolju. Njegovo invalidnost bi razumeli in upoštevali, češ da si jo častno zasluži. Depresivni trpin pa take možnosti nima in se zatorej kot mobilna vojna žrtev znajde v najbolj neznosnih socialnih in družinskih situacijah. Kljub stiski, ki ga razjeda, mora okolici kazati obraz, ki vsaj približno ustreza običajnim dogajanjem in medčloveškim odnosom. Poskusiti mora klepetati, odgovarjati na vprašanja, poznavalsko prikimavati in se mrščiti in se, bog mu pomagaj, celo smehljati. Pri tem pa je silen napor že, če izusti nekaj preprostih besed. (str. 59-60)
