Vila Henrieta
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Celovec, 2009 |
Založba | Mohorjeva |
Prevod |
Ana Grmek |
Ključne besede | Dom, Družinski odnosi, Fantje, Odraščanje, Prijateljstvo, V mladinskem leposlovju |
Christine Nöstlinger je avstrijska pisateljica otroške in mladinske literature. Za svoja literarna dela je prejela veliko nagrad, med drugim tudi medaljo Hans Christian Andersen in mednarodno Spominsko nagrado Astrid Lindgren (ALMA). Vila Henrieta je staro, a zelo prijetno prebivališče številne družine Leskovšek. Podjetna babica Henrieta se vedno znova zapleta v neuspešne posle, mama in očka imata polne roke dela v frizerskem salonu, teta Oli bi rada izdala svojo knjigo pesmi, stric Peter se ne more odločiti med dvema ženskama, stari stric pa preživlja dneve med cvetlicami v rastlinjaku, trinajstletna Marica pa pravkar odkriva svet fantov in zabav. Tudi ona se ne more odločiti med dvema fantoma, Konradom in Štefanom. Zelo pomembno vlogo v knjigi ima tudi Maričina prijateljica Rezika. Poletne počitnice so, ampak razpoloženje v Vili Henrieti ni nič kaj poletno in počitniško. Člani družine Leskovšek živijo drug mimo drugega in sploh ne opazijo, da je babica v finančnih težavah in bo vila Henrieta morala na dražbo. Ker si Marica ne zna predstavljati, da bi živela kje drugje in odrasli nočejo pogledati resnici v oči, Marica in njen čudaški, gluhi stari stric, ki ga razen Marice nihče ne jemlje resno, naredita vse, da bi vilo Henrieto rešila. Na koncu jima tudi uspe. V knjigi je zelo jasno pokazano, kako živimo drug mimo drugega, se sploh ne pogovarjamo, ne zaznamo ljudi okoli sebe in njihovih težav in nas niti ne zanima, s čim se ukvarjajo in kaj se skriva v njihovi notranjosti. Z gluhim stricem se sploh skoraj nikoli ni nihče pogovarjal, niti ga nikoli nihče vprašal, kako se počuti. Ni pa nujno, če mislimo, da nas nekdo ne sliši in da ne razume, kaj se okoli njega dogaja, da je to res. Stari stric je bil poleg Marice edini, ki je res točno vedel, kaj se dogaja. Vsi ostali pa so se ukvarjali samo s svojim življenjem in jim je za druge bilo komaj mar. Zato, ozrimo se kdaj okoli sebe. Okoli nas so ljudje s svojimi čustvi, svojim notranjim svetom, živali, rastline. Vsi okoli nas si zaslužijo vsaj malo naše pozornosti. Če bi opazovali dogajanje okoli nas in bo se pogovarjali, do številnih težav, ki jih imajo ljudje, sploh ne bi prišlo. Pretresljiva pripoved o tem, kako lahko malo občutka za sočloveka in malo pogovora reši velike težave. Marica je pokazala več zrelosti kot vsi ostali, ker je niso zanimale samo obleke in ljubezenske težave, kot njene vrstnike.
Objavljeno: 01.09.2019 15:55:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:40
“Marica je spet legla. Ampak razdraženost zaradi Rezikinega čvekanja je pregnala njeno zaspanost. Vrtela se je sem in tja po postelji, preizkušala vse mogoče spalne položaje, vse najprej z odejo in potem brez nje, enkrat z blazino pod glavo in enkrat brez blazine, vendar so ji misli ves čas uhajale k babici. Ali zdaj spi? Ali sedi v svoji sobi v naslanjaču z ušesi in si ne upa ven? In zakaj si je komaj upala domov, pobita pa ni bila niti malo? In kaj si je uboga ženska zdaj sama pri sebi mislila o investiciji v nesmiseln avtomat za piškote? In kako se sploh lahko zgodi, da od štirih bratov in sester trije vsak groš trikrat obrnejo, ena pa denar meče skozi okno? Po uri premetavanja se je Marica odločila, da se bo poslovila od postelje in se oprijela stričevega spoznanja, da je človek uganka, ki je ne gre razvozlavati.” (str. 173)