Vladimir Makovec : ob 100-letnici rojstva
Žanr | življenjepis / biografija |
Narodnost | nemška literatura, slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ajdovščina, 2009 |
Založba | Lavričeva knjižnica |
Prevod |
Katja Bone Melita Košir |
Ključne besede | Leksikografija, Lingvistika, Slovarji |
Zanimiva življenjska zgodba, ki govori o človeku, ki je bogato oplemenitil talente, ki so mu bili dani.
Vladimir Makovec (1909-2006), lingvist, leksikograf, avtor znamenitih italijansko-nemških in špansko-nemških slovarjev in učbenikov, je pri nas skoraj nepoznan, saj je živel v Nemčiji in pisal pod imenom Vladimiro Macchi. Ob sto letnici njegovega rojstva je njegova nečakinja poskrbela, da je o njem izšla drobna knjižica, ki opisuje njegovo življenjsko pot in delo. Osnova je zapis Jürgena Storosta, ki je bil njegov študent italijanščine na univerzi v Leipzigu. Njun odnos se je iz odnosa učitelj – učenec razvil v vseživljenjsko strokovno sodelovanje in spoštljivo prijateljstvo tudi v Makovčevo visoko starost. Med pogovori mu je Makovec zaupal svojo življenjsko pot, ki ga je iz Stomaža na Vipavskem preko semenišča v Italiji, bogoslovja in duhovniškega poklica v Gorici sredi druge svetovne vojne pripeljala v Nemčijo. Zapustil je duhovniški stan in se posvetil poučevanju jezikov, italijanščine in španščine, napisal jezikoslovne in literarne učbenike za oba jezika, prevajal in se kasneje v celoti vse do smrti posvetil sestavljanju slovarjev. Jürgen Storost je zapisu dodal tudi bibliografijo svojega učitelja.
Objavljeno: 12.11.2020 14:29:14
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:07
Tako je Vladimiro Macchi stal pred pomembnim vprašanjem, kako bi si v času, ko se je vojna bližala koncu, služil vsakdanji kruh. Bilo je razumljivo, da je posegel po svojih pedagoških izkušnjah in talentih, ki jih je pridobil in razvil kot gimnazijski profesor. Znal je poučevati italijanščino, španščino in latinščino, zato je dal oglas v časopis. Italijanski kulturni inštitut mu je dal službo učitelja italijanščine v Lübecku, vendar je Macchi zaradi močnega bombardiranja mesta leta 1944 hitro ostal brez nje. (str. 28)