Vlažne duše

Ta dušljiva vseprisotnost vlage

Njegovi virtualni prijatelji vemo, da je romaneskni prvenec napisal tako, kot piše objave na Facebooku. Če tam z njimi običajno izzove številne reakcije prijateljev, ki se nadaljujejo v vročekrvne debate, bo v njegovem prepoznavnem jeziku, polnem zasoljenih prispodob, ostro zašpiljenih poant in humornih utrinkov napisan roman gotovo izzval številne bralce. In posledične debate. Kot je povedal na eni izmed predstavitev romana, ni nameraval pisati visoke literature, kar koli naj bi to že pomenilo, ampak je želel predvsem napisati berljiv roman. To mu je v polni meri tudi uspelo.

Dobrih dvajset let je minilo, odkar je Mohor Hudej izdal zbirko kratkih zgodb Mumps v zrelih letih (Cankarjeva založba, 1995). Vlažne duše so v precejšnji meri avtobiografski roman, ki se na debelo spogleduje z utopijo, ali, kot so ga označili, gre za treznoutopični roman. Osrednji lik Matjaž se v zrelih letih odloči, da zapusti Slovenijo in odide živet na manjši tajski otok, tja, kamor je dolga leta kot turistični vodnik vodil slovenske turiste. Razlog odhoda iz domačega okolja, kjer sta ob njem še žena in študirajoči sin, je v naraščajoče nevzdržnih družbenih razmerah, ki jih ustvarjajo lokalni veljaki neprepričljive provenience in še bolj neprepričljivih floskul o delu za dobro drugih. Ko zaradi nebrzdanega jezika izgubi službo, se odločitev pokaže sama po sebi. A idilo ležernega dela v osrčju Andamanskega morja, ki zna spričo tečnih turistov biti tudi precej stresno, preseka incident z gručo slovenskih turistov z zagovednim obnašanjem, ki celo izzove obsodbo domnevne kraje večje vsote denarja s strani skromnega, poštenega in zanesljivega lokalnega vodiča.

Vsakdo, ki potuje mimo potovalnih agencij, ki potuje kot popotnik in ne kot turist, ki na svojih potovanjih živi, se zaveda, da kaj takega ni možno, ne le, ker to pojasni prvoosebni pripovedovalec romana, ampak ker je samo po sebi umevno, da bi vsaka najmanjša kraja pomenila popolno izgubo dela lokalnega soudeleženca v turizmu, kar bi njega in njegovo družino odvedlo v zanesljivi propad. Seveda oholi in samozadostno zaplankani turisti - tisti, ki si upajo potovati zgolj z agencijo, ker bi se na poti, prestrašeni in nebogljeni, gotovo izgubili, v kolikor bi se po čudežu sploh odpravili nanjo -, tega ne vedo in v prepričanju, da se bodo stvari zanesljivo obrnile njim, turistom, ki imajo vselej prav, v prid, razkrivajo predvsem svojo nizkotno nrav in pri tem ne razmišljajo, da bodo za seboj pustili umazano sled celotnega naroda.

Pripoved izmenično niza poglavja Matjaževega življenja v Sloveniji s stopnjevanim zadušljivim ozračjem, ki ga je pripeljalo do salta mortale, in življenja na Tajskem po dokončnem prihodu tja. Počasi se mu pridružita tudi žena in ob koncu še sin z dekletom, in videti je, da se življenje lahko prične znova. »Skratka, tu sta, na novi poti. Zbežala sta, naravnost zbežala, tako kot bežijo iz teh podalpskih lukenj vsi pametni, mladi ljudje, ki so spoznali, da tam zanje ni prostora. (...) Zaživela bosta tu, tako kot številni drugi njuni vrstniki kje izven domovine. Počasi se jima bo materni jezik stapljal z vsakodnevnimi tujkami in njun slovenski naglas pri izgovorjavi angleščine z globalizirano angleščino. Vadila bosta izgovorjavo tajskih samoglasnikov in soglasnikov, prevzemala tukajšnjo kulturo, njihov nasmeh in igrivost. Z Bobom bosta govorila, čemur Bob reče angleško, skupaj s kretnjami rok. Živela bosta v klimi z očiščujočo vlago, ki se briše z enim samim zamahom toaletnih robčkov ali brisače, kot katarzičen znoj. Pozabila bosta na strah pred vlago, vseprisotno vlago, in pozabila bosta, da morata vsak večer z balkona pospraviti sušeče perilo, da ne bi bilo naslednji dan še bolj mokro. Jedla bosta na ulici, pod milim nebom, in v barih snovala načrte za bodočnost, brez poslušanja tistega vzklika, ki ga je Lovro enako preziral kot jaz, ko je delal kot kelner: 'Oooooo-paaaa.'«

Roman se zaokroži v začetek, ali natančneje, v Matjažev začetek pisanja romana. Tega, ki je (bil) pravkar prebran. Realistično snovana pripoved, ki tu in tam vzbuja grozo, srd in sram, je ne le gladko berljiva, ampak tudi duhovita, neprizanesljiva, cinična, pretkana, sočna, in na trenutke, predvsem proti koncu, tudi melanholično-hrepenenjska. Taka, kot se spodobi za roman o sodobnem slovenstvu, ki je, razen redkih izjem, pozabilo na klene človeške vrednote, na nekdanjo, zdavnaj pozabljeno moč »bratstva«, na nekdanje hrepenenje po vzpostavitvi in ohranitvi lastne dežele, na skrb za sočloveka in za prihodnje rodove. Tudi zato je Vlažne duše potrebno prebrati.