Vmes

Iz družbene stihije k naravi in sebi

Najnovejša pesniška zbirka uveljavljene in priznane pesnice Barbare Korun je naslovljena Vmes in je po zbirkah Ostrina miline (1999), Zapiski iz podmizja (2003), Razpoke (2004), Pridem takoj (2011) in Čećica, motnjena od ljubezni (2014) šesta po vrsti. Zanjo je prejela nominacijo za Veronikino nagrado, za prejšnje zbirke pa poleg nominacij nagrado za najboljši prvenec leta, zlato ptico in Veronikino nagrado. Iz zbirke Vmes, ki jo sestavljajo družbenostvarne in družbenokritične ter intimno-ljubezenske pesmi, izstopata pesmi Medeja, po uboju svojih otrok / dvor kralja Kreona, Korint, mitični čas in Hannah Arendt poroča o sojenju Eichmannu / Jeruzalem, Izrael, maj 1962. Pesmi sta samostoječi in osamosvojeni simbolni besedili o sovpletenosti v »u-stroj« tako na zasebno-intimni kot družbeno-javni ravni in znotraj zbirke učinkujeta kot nosilna konstrukcija z apelom po odgovor-nosti: »Vsakdo naj odgovarja za to, / kar je rekel, kar je storil. Ne pred Bogom, pred ljudmi. / Pred sodniki.«
Mnoga besedila potovalno-intimnega dnevnika, ki so bolj fragmentarne narave in so sličice/prizori, polnovredno zaživijo znotraj kontekstualizacije zbirke in se tako opomenijo. Težko bi govorili o natančni strukturi, ustroju zbirke. Pesmi, označene z zvezdico, so intimistični, zasebno-psihološki fragmenti; naslovljene pesmi pa so povečini »polskrita ilegalna poročila« iz prostoročasja »vmes«, tj. z letališč, postaj, hotelov, ko gre za psihološki občutek vmesja in nepripadanja, neudomačenja, saj – tako beremo na strani 62 – »če se udomačim / se u-strojim / in če se ustrojim / sem del stroja / stroja za ubijanje«.

Vmes je skupek besedil, ki delujejo sprva raznorodno, kot razsut delovni material, brez strukture, nekega posebnega reda, kot neurejena različica knjige. Izgradijo se ob citiranih drobcih doživetij/pogovora iz nekega pesničinega obdobja, kar pomeni, da material pesnica jemlje iz neposredne življenjske izkušnje in ga prestavi v pesemsko gradivo. Pesmi so napisane kot pričevalski fragmenti doživetij, postopek spominja na kolažiranje. Lahko jih beremo kot utelesitev verzov s samega konca knjige: »Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. / Razpadel mi je jezik. / Sestavljam ga nazaj, / potrpežljivo, natančno, / stran za stranjo, stran za stranjo.« In lahko jih uzremo v duhu v knjigi citiranega italijanskega filozofa Giorgia Agambena: »Jezik mora, če naj priča, odstopiti mesto nejeziku, pokazati nemožnost pričanja.«
Knjiga Vmes se torej ne ogiba razpršenosti, distorziji, neurejenosti. Kot bi prav z nasprotovanjem pravilu reda in urejenosti oživila to našo realnost vrednot izvotljenega sveta. Aduti zbirke Vmes (poleg Medeje in H. Arendt) so sporočilno izstopajoči verzi, ki luščijo družbeno masko, kot na primer ti: »pod povrhnjico normalnega / je nekaj zelo zelo narobe, / pričakovanje, da bo počilo, / planilo, nenadoma, / ko bom najmanj pričakovala.«, ter premišljujoči verzi, o čemer kasneje.
Pesmi, ki sledijo pesmima Vonj po človeku in Medeja, utelešajo človekovo/subjektinjino stisko. Spisane v prvi osebi ednine pričajo o strahu pred svetom smrti in uničenja, tako kot družbeno stvarnost doživlja subjektinja, razočarana nad nepravično svetovno porazdelitvijo kapitala, dejstvom, da mediji ne posredujejo družbene realnosti, ampak jo ustvarjajo. Govorkino stanje izrekanja je emocionalno nabito, od občutka tesnobe in nebogljenosti, saj se sooča z razpadom včasih tudi idealiziranih predstav o svetu, »ta smrtna / groteska me prelamlja«, do »otrpl[e] sovražnost[i] do same sebe in s tem do sveta«. Razpadanje vsega nekoč gotovega, na kar se je bilo moč opreti, se v knjigi stopnjuje z izgubo zaupanja v ljudi in z neverjetjem v družbo in »slovnico«, torej sistem pravil.

Na splošno, kolikor se hoče umetnost odzivati neposredno in sproti, toliko tvega. Pridobiti takojšen odzven družbene realnosti v ustvarjenem delu je s stališča dokumentaristike, pričevanja nenadomestljivo. Morda so ad hoc besedila aplavdirana prav od sorodno- ali istomislečih. Njihova smisel in katarzični učinek – kolikor patriarhalen že je ta izraz – vidim v glasnem, protestnem javnem branju, da bi pesniški glas segel do številnih. Predvsem v centralni Sloveniji je jeza kot čustvo tabuizirana in potisnjena na rob »normalnega«, družbeno sprejemljivega. V stiku z romanskim svetom se morda zaradi temperamenta sosedov sprejemljivost nekoliko spremeni. Jeza, ki jo je treba tolerirati, odobravati, ne zatirati, pa neobhodno prinese k besedilom tudi čustveno nabit pridih in s tem občasno prevelik odziv. Po drugi strani pa sta za vsako poglobljeno gravuro v pesniško teksturo skoraj nujna razmik in pesniška veščina.
Kaj pričakujemo od umetniškega dela, ki se odzove na družbeno stvarnost? Kot bralka v umetnosti ne iščem dnevnoinformativnih vsebin; refleksija družbe me ne zadovolji, če ostane na stopnji, ko imitira družbeno realno (videno ali potlačeno) stanje in me privede do anksioznosti, občutka žrtve, k čemur me tako ali drugače hoče prepričati družbena moč (ki je kapital). V Vmes ne gre le za pričevanje in jezo, ampak kljuvajočo bolečino, ki je posledica stanja, ko »[s]e nam koščki stvarnosti / kot trske zadrejo pod nohte«, ko se govorka počuti tako zapuščeno, da je »[m]nožina […] tu samo / zato, ker sem tako edina, / da bi lahko cvilila.« Občutje enoedinosti, človekove stiske v odtujeni družbi, se poglobi.

Na strani 73 beremo pesem Na vrtu gostilne Malohradska v Pragi, ki je bolj psihološko kot estetsko/poetološko besedilo, kot iskren dnevniški zapis o popolnem nerazpoloženju. Berem ga kot razgaljeno (samo)ironiziranje človekove krhkosti in bežanja: »vsak cvetek bresta na vrtu ki pade / v moj pečeni krompir vzamem za / osebno žalitev«. Vprašam se, zakaj je ta pesem v zbirki in o čem pravzaprav govori subjekt, ki ob stiku z družbeno stvarnostjo, stopica po samem robu? Ko nas prepričajo vsebina, naravnanost, družbenokritični angažma itd., smo praviloma manj ali celo nezahtevni do forme. Ne pozabimo, da je za izbrani »kaj« pomemben tudi »kako«. Ko glas vznikne, je čudo narave. Ko ga zapisujemo, ga neobhodno kultiviramo, ne nujno kalupiramo. Poezija se ne piše za dvoletno uporabo, zato se mi zastavlja vprašanje, kaj doseže pričevanje in kaj njegova refleksijska nadgradnja. Nekateri pesniki utrinke datirajo, kar ponekod stori tudi Korun, to se mi zdi smiselno, dokumentaristično. Drugi bi jih transformirali v jezik, obogaten s figurativnostjo. Tretji uberejo, kot Vmes, svojo pot.

Spoznanje, do katerega pride pesniška subjektinja v zbirki Vmes, je: »tega / ni moč razumeti // kar je moč razumeti / ni pomembno«. Poleg dokumentaristično-pričevanjskih utrinkov družbene stvarnosti, kakor jo doživlja in o njej pričuje subjektinja/pričevalka, Vmes torej ponudi še globlje razmisleke, modrosti, kot je na primer ta: »goli umislek prestrašenih / človekov trgovcev // ki zmeraj trgujejo z drugim ne z lastnim / ki mislijo da trgujejo z drugim / pa zmeraj le z lastnim«. Prav ta plast zbirke Vmes je po mojem mnenju odlična in presežna, saj pesnica vešče pretovori aktualna čas in prostor, potopis človeške eksistence znotraj nedoumljivega zla, videno in prikrito, doživeto in sluteno, v uvid, umetnost – pesem, ki je in se samodefinira ob rojstvu. Ubrati svoj »kako« z vsem znanim in doživljanim »kaj«, se izkaže v Vmes za smiseln.

Kljub temu ne morem zaobiti nečesa. Če pesmi Vmes opozarjajo na družbeno netoleranco, jih spodnese prav tedaj, ko imajo same mesta netolerantnosti in se tako ulovijo v lastno zanko. Primer pesmi Na postaji Wien Meidling na strani 71 je izpričana negativna stereotipizacija: »postarana Američanka z dolgimi blond kodri, / botoksom in liftingom«. Toliko bolj na strani 58, v pesmi Strunjan, 5. 7. 2016 ob 6.30, ko gredo besede o dečku: »Nabuhel devetletni fante, / pitan z mesom živali, pitanih / s hormoni za pospešeno rast, / z obrazom, polnim divjega sovraštva / in nemoči, na ves glas kriči: 'Kuuurbeee! […]'«. Tako starejša, negovana gospa (slavljenje večne mladosti in tabuizacija staranja) kakor jezni deček s prekomerno težo (bolezen ali nezgledne /prehranjevalne/ navade) sta le simptoma družbe.
Ali pa v Čakalnici v zdravstvenem domu, ko je starim, »uvelim ljudem« kar določeno, da so »njihova zanemarjena telesa brez / zavedanja« in njihova »duša – prazen, otopel pogled, zapičen v neko / točko na tleh ali v brezplačen katalog cenene trgovinske verige«. Besede netolerantnosti v kontekstu apela po pravičnejši družbi izpadejo obsojajoče. Nerodnost, ki odraža današnjega človeka v primežu (ne)vrednot, je upodobljena v izbiri žrtve za obed med v akvariju še živimi ribami, ki imajo oči, in lignji (ki, mimogrede, tudi imajo oči). Pesniška subjektinja izbere (predpostavljam, domnevno manjše zlo) »kalamare«, ki jih je za smrt »izbral«, ko jih je iz morja izvlekel, nekdo drug in so zamrznjeni; izrazite oči ribe tako ne bodo opominjale na sovpletenost v neetično ravnanje – ubijanje živali za prehranjevanje.

Večkratno branje Vmes potrjuje dvoje, da prinaša močna pričevanjska, spoznavna in razmišljajoča mesta, obenem pa žal tudi nespregledljive, čustveno prenabite točke izreke. Z vsakim branjem se oboje poglobi. »Krivca« za sodobni družbeni položaj zbirka Vmes »obsodi« s sarkastično-groteskiranim Predlogom za start-up podjetje / Slovenija 2012, kjer v oglasu za malo prenosno giljotino preberemo: »imate vlado, ki vas načrtuje prodati za sužnje / eliti sprevrženih vrednot?« Če je tu snov upravičeno upovedana z neosebnim pristopom, se mi zastavi vprašanje o smislu datacije prigode z jeznim dečkom s prekomerno težo. Zaradi pojasnjene zadržanosti se kljub znatnim izpostavljenim citatom, kot je tudi ta iz pesmi alegorije V skoku: »čas je za mišje / delovanje, po senčnih kotih in skrivnih krajih, / grizljati in glodati vrvi, ki držijo / družbeno laž / kot veliko platno, obešeno preko / zločinov in nedoumljivih podlosti«, dobrohotno vprašam, kaj doprinese poezija Vmes. Poezija pa mi sama odgovori: »Ne, poezija ne zadostuje. / A prav ona je vir luči, / ki zmore zlo napraviti vidno.« Prav to šteje.
Barbara Korun v Vmes ne le prikaže družbeno stihijo, ampak (morda celo nenamerno) nakaže mogočo pot posameznega človeka v njej. To stori v pesmi Proizvodnja ljudi, kjer se subjektinja sprašuje, koliko je treba pozabiti v času socializacije, da ugajamo in postanemo družbeno sprejemljivi, in koliko se ponovno spomniti, da odrasel lahko pride do modrosti. To je ključno spoznanje knjige, ki pričuje, da sta nujni razpadanje in ponovno vzpostavljanje, da človek zaživi z novo življenjsko paradigmo. Ob družbeni stihiji sta v Vmes, kakor pričajo spodnji verzi, oprijemališče in pot k naravi kot viru modrosti in »sebi«: »kot v otroštvu / zaupam samo / preprostim stvarem / vodi zraku svetlobi // voda zmeraj najde pot / vsako oviro zaobide / vsako razpoko razširi.«

Temeljna odlika pesniških postopkov v najnovejši knjigi Barbare Korun, Vmes, je učinkovita demistifikacija »padlega sveta naše faktičnosti« in obenem vzpostavitev svojstvene poetične strukture, ki kar kliče po vnovič premišljenem prispevku k prastari razpravi o razmerju med etiko in poetiko v poeziji. Gre za vprašanje, ki je čedalje aktualnejše tudi zaradi vse intenzivnejše in hkrati vprašljive estetizacije okolja, v katerem živimo, in predmetov, ki jih uporabljamo. Poezija se tudi v pričujoči knjigi nahaja nekje vmes; kakšna je specifika te vmesne pozicije, pa je treba šele ugotoviti.

Beseda »vmes« kot prislov kraja in časa ima že na ravni vsakdanjega jezika nič koliko pomenov in pomenskih odtenkov, da o njenih konotacijah oziroma asociativnih povezavah niti ne govorimo. Zato je razumljivo, da se je njene mnogoplastne funkcionalnosti hočeš nočeš moral dotakniti vsak zapis o tej zbirki. Teh zapisov doslej ni bilo malo, čeprav gre za poezijo, pri kateri je že na prvi pogled jasno, da niti najmanj ne stavi na všečnost, da v nobenem pogledu ne koketira z bralstvom in se dosledno izogiba vsakršnemu mistificiranju. A zavoljo tega do jezika kot sredstva in materiala ni nič manj pozorna, prav nasprotno, tematizira ga na svojevrstno kritičen način (Tudi brez jezika/znam biti pri sebi./Brazgotina v jeziku/mi služi, pričuje/čuječno.) Reči je mogoče, da prav v tej »brazgotini« tiči prvobitna sled jezika, ki je tudi sled življenja, porajajočega se med vdihom in izdihom in neločljiva od telesa pesniške govorke. Telo se vzpostavlja skozi pesem in pesem se poraja skozi telo (vem/v pesmi sem/četudi ne pišem//s telesom sem/čeprav me ni več), skozi vdih in izdih (tudi diha-m/zate/pesem). A ne gre le za vdih in izdih, gre predvsem za čas in prostor vmes, ki je tisto izvirno mesto, kjer se preizkušanje jezika kot pesniškega akta dogaja v neposredni zvezi z drugimi pesniškimi občimi mesti znotraj tega našega sveta; ta svet pa je, kakor se je izrazil Filozof, vse, kar se primeri. In primeri se, da so človeške volje in naključja v nenehnem spopadanju. Govorka se dobro zaveda, da je to dogajanje ogrožajoče, in to nasploh, ne samo za njeno ravnovesje. Od tod občutje nemoči in nekatere formulacije, ki sicer zvenijo resignirano, a se tu pa tam, tik preden izzvenijo, razpoloženje nekoliko nagne v nasprotno smer. Na primer v pesmi Prihod v hotel Majestic, kjer govorka sredi hotelske sobe, medtem ko se bori s strahom in tesnobo, pride do spoznanja, da se nekako mora sprijazniti s svojo nepopolnostjo in vsem, kar jo teži, rekoč, »in potem grem naprej, počasi, taka,/kot sem – nepopolna, nedokončana,« vendar »nepokončljiva«. Pri tem se ne zateka v leporečje in ji na misel ne pride, da bi se slepila z odrešitveno retoriko. Zato skopo in skrbno odmerja rabo metafor, strukturno vlogo gradnikov pa prepusti premišljeno izbranim »golim« besedam, da interakcije njihovih semantičnih polj vzpostavijo ogrodje pesmi. Tako na primer že v prvem besedilu (Čakalnica na letališču v Beogradu), kjer bralstvo lahko zasluti problematiko, ki je botrovala nastanku zbirke kot celote, govorka – ko premaga »otrplo sovraštvo do same sebe in s tem do sveta« – brez zadržkov spregovori o svojem telesu kot nečem izrazito neestetskem, celo odvratnem, saj na njem opaža znamenja postopnega razpadanja. A hkrati prav to telo nevsiljivo privzdigne na piedestal, kjer ga je mogoče uzreti kot vezno tkivo, ki ima moč povezovanja sedanjosti s preteklostjo in prihodnostjo. Pogled na njene roke, »iz katerih izstopajo plave žile«, jo tako »skoraj spravi v ekstazo«, sprašuje se, ali bo njena »koža kmalu tako pergamentna kot prej babičina in zdaj očetova«. Tako se pred nami izriše trikotno razmerje med tremi pomenskimi prvinami, razmerje, ki učinkuje izrazito poetično: otrplo sovraštvo na eni strani in ekstaza na drugi, oboje pa v odnosu do telesa, ki ga ta pesem istoveti s svetom. In telo je konstitutivno tudi za drugo, tretjo in še marsikatero pesem, med katerimi so tudi takšne, ki poetični učinek gradijo na kontrastih (Prihod v Ratkovce). Povsem drugačno situacijo pa ustvarja ljubezenska pesem (Odhod iz Ratkovcev), kjer je ta učinek posledica preobrazbe, usmerjene na telo (Nisem več le eno telo, vse sem, ves nemirni mrčes, ptice, žužki in hroščki, gobice in glivice, smreke, voda), ki v ljubezenskem objemu postaja eno s kozmosom, podobno kot v sloviti Wordsworthovi pesmi o Lucy Gray, samo da gre tu za živo telo. Ker se pesniško dejanje kot govorno dejanje odvija skozi telo, marsikdaj preseže namero govorke in nas, skupaj z njo, odpelje nekam drugam. Govorni tok namreč ne konstituira zgolj pesmi same, pač pa tudi naslovljenca ali naslovljenko te poezije, prek katere vsi skupaj vstopamo v razmerje z določeno družbeno strukturo. Pri tem se pokaže, ali nanjo pristajamo tako, da jo obnavljamo, ali pa skušamo nanjo vplivati. V pričujoči zbirki opažamo to drugo možnost, saj imamo opraviti z izrazito angažirano bivanjsko, socialno, a mestoma tudi ljubezensko poezijo, ki v primerjavi s poezijo v prejšnjih zbirkah te avtorice stopnjuje zavest o neznosnosti neravnodušnega bivanja v današnjem družbenozgodovinskem svetu, in to na način, ki neprizanesljivo pokaže na skrajno neogibnost sprememb. »Omejiti zlo. Samo to.« beremo v sklepni pesmi z vse prej kot poetičnim naslovom, Hannah Arendt poroča o sojenju Eichmannu. Jeruzalem, Izrael, maj 1962 in z neposredno trditvijo prvega stiha: »Za to poezija ne zadostuje.« Ta pesem natančno ubesedi, za kaj pravzaprav gre v tej knjigi kot celoti, kaj je tisto, kar govorki, ki se tu dela, da govori skozi usta Hannah Arendt, vendar pri tem pazi, da ta iluzija ni popolna, da razpoka na jeziku deluje, nikakor ne da miru. Pri tem pa se ne slepi, jasno ji je, da »poezija ne zadostuje«, čeprav je »vir luči,/ki zmore zlo napraviti vidno«. Takšno unavzočenje stanja stvari zahteva posebej »čuječno« naravnanost do vsega, kar je, do zamolčanih situacij in stanj ter potlačenih glasov vseh tistih (beguncev, živali, rastlin), katerih glas je povečini neslišen. Saj samo takšna naravnanost lahko prepričljivo privede do spoznanja, da »pod povrhnjico normalnega/je nekaj zelo narobe« (Na terasi hotela Fenice), in sicer tako zelo, da »ne vdih ne izdih ni več mogoč« (Hotel Ideal). Med vdihom in izdihom torej ni več nikakršnega vmesnega prostora, ker je nevzdržnost družbene situacije prestopila sleherno predstavljivo mejo, kar brez prispodob postavlja pred nas pesem z zgovornim naslovom Vonj po človeku. Deluje pretresljivo, čeprav je posnetek poročila, sestavljenega iz golega nizanja dejstev, podprtega z vprašanji, ki niso retorična, ampak dejanska in dokazujejo govorkino absolutno vpletenost v družbeni problem, ki se imenuje migrantstvo. Povsem drugače gradi na razmerju med človeškim in nečloveškim pesem z naslovom Doma, ki je antologijska, osredinjena na tematizacijo nečloveškega. Pri tem ne dopušča nobenega dvoma, da je mogoče navezati stik tudi z bitji, ki niso človeška (najprej jaz v njem/najdem oči/potem me najdejo/oči/vrnjeni pogled). Tu ni samo govorka-sanjavka tista, ki gleda in je zmožna videti in uvideti, tudi »prabitje« ji vrača pogled, jo gleda. To opažanje je mogoče še posebej tesno povezati z motom zbirke, katerega avtor je pesnik Galway Kinnell (Nečloveško je osnovni kontekst človeške eksistence.), in s spoznanjem nekaterih ekološko naravnanih filozofov in raziskovalcev, ki so prepričani, da ni samo človek tisti, ki je obdarjen z umom in zmožnostjo opazovanja, ampak je to tudi dar vseh nečloveških bitij. To razpoloženje se razvije in razveja v pesmi z naslovom Schönbrunn Zoo, Dunaj, ki nas neposredno sooči z vprašanjem, ali je življenje »v skladu z naravo« naravno. Iz konteksta je mogoče razbrati, da gre za vprašanje, ki ni retorično in nujno terja odgovor, a je ta še velika neznanka. V njem je ubeseden subverzivni naboj te poezije, saj sproži dvom o celi vrsti zakoreninjenih samoumevnosti. Potrjuje že večkrat nakazano tezo, da svet, sredi katerega živimo, še zdaleč ni nekaj dokončno narejenega, zato ga je treba spreminjati, kakor je med drugimi že davno spoznala tudi Rosa Luxemburg. Velja torej poskusiti, če drugače ne vsaj skozi pisanje, s katerim se je morda moč dotakniti realnosti, če si dovolim rahlo parafrazo dvostišja iz pesmi V skoku. Govorka poskuša prav to – pomagati naključju spreminjati svet, kreirati mišljenje in afirmirati življenje – ko spregovori v imenu utišanih. Med drugim tudi s pričanjem o dvesto let stari rdeči bukvi, ki je do nedavnega rasla v njeni ulici in razsipavala žarečo svetlobo. Nenadoma so jo posekali. Na njenem mestu sta zrasla dva vila-bloka. Zdaj sta tam, »prazna in siva«, »namesto plamenečega plešočega/življenja«.

Prav zavest o tem plamenečem, plešočem življenju, ki sicer tako nepredvidljivo izginja iz naše zavesti in okolja, je tisto, kar omogoča vztrajanje v kritični izjavljalni poziciji te poezije, poziciji, ki ni niti najmanj odmaknjena, pač pa vpletena v vse, kar se primeri, nikoli pasivna, vselej aktivna in reaktivna, vselej vmes.