Vmesne postaje
Žanr | avtobiografski roman, družbeni roman |
Narodnost | avstrijska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Euroman |
Prevod |
Štefan Vevar |
Ključne besede | Begunci, Brezdomci, Imigrantke, Judje, Upanje |
Epopeja o ljudeh, begunstvu in sanjah.
Knjiga »Vmesne postaje« je avtobiografski roman o ruski judovski družini, ki se odpravi iskat novo domovino oz. deželo prihodnosti. Pisatelj se je s staršema pri enajstih letih izselil iz domovine in začelo se je njihovo brezčasno potovanje v Indijo Koromandijo, ki je nikoli niso mogli najti. Njihova pot se je izkazala za bolj zapleten podvig, kot so si člani družine obetali – sledilo je namreč desetletno popotovanje s kovčki, prežeto s čakanji na konzulatih, razočaranji in na hitro sklenjenimi ter razdrtimi prijateljstvi. Ne glede na to, kako dobro so se prilagodili okolici, so vedno ostajali tujci. Tujci, v katerih se je naselil strah, občutek nesprejetosti in nepripadnosti. Njihova dolga emigrantska pot jih je vodila iz tedanjega Leningrada na Dunaj, nato v Izrael, Rim, Amsterdam in Ameriko, dokler se niso vrnili nazaj v Avstrijo. Svojskost celotne zgodbe je njena medkulturnost, saj na vsakem koraku in v vsaki državi, kjer se odvija družinska saga, prihaja do različnih srečanj s tujo kulturo. Skozi zgodbo se porodi občutek, da se antisemitizem z drugo svetovno vojno ni končal, deluje celo, kot da se ponovno krepi. Kljub temu pa zgodba ponudi nove možnosti in upanja, v katerih se tudi trenutki tesnobe kažejo kot premagljivi.
Vladimir Vertlib, avstrijski avtor ruskojudovskih korenin (doslej smo v slovenščini brali njegova romana z naslovom Nenavadni spomin Roze Mazur in Lucia Binar in ruska duša) je za svoje delo prejel več nagrad, med njimi tudi Wildgansovo nagrado mesta Dunaj. Knjiga Vmesne postaje je njegovo prvo, večje prozno delo. Pravi, da je želel preiti na druge tematike, vendar so liki znova potrkali na njegova vrata in zahtevali več prostora. Liki – to so predvsem on in njegovi starši.
Objavljeno: 29.06.2022 15:40:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:51
“Tvoj oče verjame, da Holandci že vseskoz čakajo samo še nanj in da ga bodo sprejeli z odprtimi rokami,” reče mam in skremži usta v bridek nasmeh. “Jaz bi se pa že rajši vrnila v izrael. Zakaj pa sploh smo državljani te države!? Že tisočkrat sem rekla, da je bila napaka, da smo odšli od tam. Človek se mora naučiti prenašati svojo usodo. Ta nas je pač zanesla v Izrael. namesto tega pa že leta kot neučljive podgane begamo po labirintu.” (str. 78)