| Žanr | družbeni roman, kriminalni roman, psihološki roman |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2024 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Goga |
| Prevod |
Mateja Komel Snoj |
| Ključne besede | Družine, Družinske skrivnosti, Kriminalistične preiskave, Poplave, Smisel življenja, Umor, Urbani prostor |
Naslovu primerno se roman hrvaške pisateljice Nade Gašić z naslovom Voda, pajčevina začne z uničujočo poplavo v Zagrebu leta 1964, ki pri prebivalcih mestah zbuja strah, grozo in negotovost, še posebej ko poplave odnesejo prva človeška življenja. V obsedenem stanju se po zagrebških ulicah sprehaja deček po imenu David, ki je priča nenavadnemu dogodku; skrivnostni neznanec iz avtomobila odvrže v polivinil zavito truplo. David prestrašeno pobegne od kraja zločina, tu pa se zgodba romana šele dobro začne, saj se vanjo vpletejo tudi številni drugi liki, ob katerih se pripoved obrne v nepričakovano smer.
Večplasten in kompleksen roman preko srhljivega zapleta ponudi avtentičen vpogled v življenja Zagrebčanov in njihovih negotovih usod. Avtorica obenem eksperimentira z različnimi literarnimi žanri in pripovednimi prijemi; od kriminalke, toka zavesti, pravljice, transkripcij internetnih sporočil, natančne izdelave psiholoških profilov morilca pa vse do kulinaričnih nasvetov.
Objavljeno: 22.11.2024 16:15:56
Zadnja sprememba: 22.11.2024 16:15:56
Malemu pa je čas mineval počasi. Izstopal je na postojah, ko se je naveličal potnikov, se ustavljal pred izložbami z igračami, s čelom se je naslanjal na steklo, gledal tako kot drugi otroci, kupoval neprave pice v pekarnah, žepke s čokolado in sladoled, vstopal v knjigarne, kjer so prodajali računalniške igrice, hodil ob zidovih hiš, se izogibal krajev, kjer bi lahko srečal kdo, ki ga pozna, se motal po Avenue Mallu, neviden kot vsi, ki vstopijo vanj, ter se spet vračal v travmaje, na milost in nemilost prepuščen glasovom. Čakal je, da pride čas, ko bi oče že lahko bil doma. V mestnem vrvežu se ni niti enkrat spomnil podobe polprozornega polivinila, ne črnega avtomobila, ne velikanskega moškega, ne žice v ograji, ne strahu v Maglajski, ne sinočnje klofute. Od časa do časa se je spomnil, kako ga je zjutraj zabolelo, ko je pogoltnil kos hladne palačinke, in samo to mu je priklicalo v spomin hišico v Mali ulici.
(str. 79)
in nato