Vodnik po otoku
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | hrvaška literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2016 |
Založba | Videti |
Prevod |
Andrej Rozman |
Ključne besede | Hrvaška književnost |
Knjiga je izšla preden so Vis odkrili producenti drugega dela Mamma Mie in mogoče jo je vredno prebrati preden otok uničita Hollywood in turizem. Napisal jo je pisatelj Senko Karuza z otoka Vis, prevedel pa naš Andrej Rozman – Roza. Knjiga je v več ozirih posebna. Najprej njen izgled. Na prijetnem, starinskega posnemajoč, papirju se bočijo modre črke – kot morje. Okoli prevoda je rokopis v hrvaškem jeziku oranžne barve. Na prav tako modri naslovnici je osama otoka. Druga posebnost je, da pisatelj niza svoje intimne zgodbe z zaimkom “mi”. Kar je lahko komu moteče, a ker veš, da je to provokacija in ker so zgodbe tako dobre, vztrajaš in celo bereš – znova. Zaimek “mi” vabi k empatiji bolj kot kdajkoli. Gre za krajše zgodbe, razglednice z otoka. Avtor jo naslovi kar z “vodnik”, čeprav to ni, kar je že tretja posebnost. Vsi, ki otoke radi raziskujete, bi to knjigo namreč morali prebrati. Gre za tisto, kar turist sicer ne zna zagledati ali pa zagleda, a od tega, kakorkoli, kmalu odide, kdaj zbeži. Domačini ostajajo ali pa se prav tako borijo z mislijo na odhod, mlajši pa sploh – pač grejo, saj je otoško življenje, tako kot je lahko svoboda, tudi zapor. Zgodbe se lepo berejo med ždenjem na kaki terasi. Recimo:). Ton, v katerem so napisane, je življenje samo, začinjeno s hudomušnostjo domačinov, grenkimi uvidi in zdravo pametjo. V tonu podnebja, sonca, vetra, časa, ki teče drugače. Tudi to je “posebnost”. Nekoč bo ta knjiga še edini spomenik, kako je na otoku nekoč izgledalo življenje. Toplo priporočam ob jutranjih kavah in skuhajte si jo vsak dan. Zakaj, boste izvedeli v zadnji zgodbi.
Objavljeno: 19.07.2017 14:48:04
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:22
Čeprav zelo dobro poznamo njegove preproste sestavine in ne moremo niti naštet, kolikokrat smo ga naredili in delili z vsemi, ki jih poznamo, ne spustimo priložnosti, ko smo že pri teti Kati, da je ne bi vprašali, kaj tako posebnega daje noter, da je njen marmorni kolač zmeraj najboljši. Nekateri bi nas radi prehiteli in skrivnost pripišejo jajcem, saj ima teta Kata kokoši, s katerimi se pogovarja in ima vsaka svoje ime, in ko njihovo jajce razbiješ, skoraj spregovori. Ali pa je to zato, ker je njena hiša na produ. Je res, vprašamo, in koliko date v marmorni kolač? Ah sinko moj, dam jih toliko, kolikor jih imam. No, tako približno. Koliko je to? Koliko, koliko, toliko kolikor se jih nabere. Predstavljamo si, koliko približno se jih nabere, ne moremo bit nevljdni in spraševat po imetju, a tudi mi nismo kar tako, znamo prit do tega tudi drugače, in takoj pomislimo, da bi po količini moke lahko sestavili formulo, saj smo se učili v šoli reševat vse mogoče z eno, dvema in kdo ve koliko neznankami. Prosimo jo, da pove, koliko da moke, koliko margarine in koliko čokolade. Pozabili ste, reče, en pecilni prašek, vse ostalo pa je tako približno, glede na to, koliko ste dali jajc.