Vodnik po otoku

Knjiga je izšla preden so Vis odkrili producenti drugega dela Mamma Mie in mogoče jo je vredno prebrati preden otok uničita Hollywood in turizem. Napisal jo je pisatelj Senko Karuza z otoka Vis, prevedel pa naš Andrej Rozman – Roza. Knjiga je v več ozirih posebna. Najprej njen izgled. Na prijetnem, starinskega posnemajoč, papirju se bočijo modre črke – kot morje. Okoli prevoda je rokopis v hrvaškem jeziku oranžne barve. Na prav tako modri naslovnici je osama otoka. Druga posebnost je, da pisatelj niza svoje intimne zgodbe z zaimkom “mi”. Kar je lahko komu moteče, a ker veš, da je to provokacija in ker so zgodbe tako dobre, vztrajaš in celo bereš – znova. Zaimek “mi” vabi k empatiji bolj kot kdajkoli. Gre za krajše zgodbe, razglednice z otoka. Avtor jo naslovi kar z “vodnik”, čeprav to ni, kar je že tretja posebnost. Vsi, ki otoke radi raziskujete, bi to knjigo namreč morali prebrati. Gre za tisto, kar turist sicer ne zna zagledati ali pa zagleda, a od tega, kakorkoli, kmalu odide, kdaj zbeži. Domačini ostajajo ali pa se prav tako borijo z mislijo na odhod, mlajši pa sploh – pač grejo, saj je otoško življenje, tako kot je lahko svoboda, tudi zapor. Zgodbe se lepo berejo med ždenjem na kaki terasi. Recimo:). Ton, v katerem so napisane, je življenje samo, začinjeno s hudomušnostjo domačinov, grenkimi uvidi in zdravo pametjo. V tonu podnebja, sonca, vetra, časa, ki teče drugače. Tudi to je “posebnost”. Nekoč bo ta knjiga še edini spomenik, kako je na otoku nekoč izgledalo življenje. Toplo priporočam ob jutranjih kavah in skuhajte si jo vsak dan. Zakaj, boste izvedeli v zadnji zgodbi.