Vodno znamenje

Ruski pesnik ter Nobelov nagrajenec Josif Brodski je v mladosti prebiral roman, po katerem si je tako živo predstavljal beneške uličice in njihovo vlago poznano iz rodnih severnih Benetk, da je sklenil, da jih obišče, da bi v njih napisal sonet, potem ko bi potrošil denar, pa bi si kupil revolver in pognal kroglo v možgane. Ampak, krogla se ni zgodila. Začela se je brezkončna romanca. Sedemnajst let je okrog božiča prihajal v Benetke ter ostajal dober mesec, kolikor so trajale zimske počitnice profesorja na univerzi v ZDA. In nastala je ena najlepših knjig o tem mestu. Meglena knjiga je to, kot je pogosto v meglo ujeto to mesto, v mesecih, ko je naval turistov iz vsega sveta manjši. Pesnik govori o aqui alti; o različnih odtenkih sive barve v oknu, ko človek sedi pri zajtrku v hotelu, obdan s tišino; o golobih, ki poudarjajo vsak obok ali venčni zidec tamkajšnjih palač; o samotnih uličicah, kjer se lahko izgubiš in najdeš hkrati; o princesah in zaprtih palačah. Brodski z Vodnim znamenjem postavlja spomenik spomenikov polnemu mestu, ko bralcu čarobno govori o lepoti mesta, ki ni le v impozantnih palačah, ki se stiskajo nad motnimi vodami kanalov, in v neštetih muzejih, ampak predvsem v ozkih ulicah, temnih prehodih, sončnih trgih in ljudeh.