Votlo mesto : nadaljevanje romana Otok nenavadnih otrok

Sem mislila, da ne verjameš v usodo, je rekla Emma in me dvomeče merila.
Saj ne – ne zares -, vendar tudi nisem povsem dobro vedel, kako naj pojasnim, kaj verjamem. Spomnil sem se zgodb, ki mi jih je pripovedoval dedek. Bile so nabite s čudesi in pustolovščinami, ampak v sebi so skrivale še nekaj globljega – občutek neomajne hvaležnosti. Kot otrok sem bil pozoren predvsem na dedkove opise čarobno zvenečega otoka in otroških posebnežev s fantastičnimi sposobnostmi, vendar so zgodbe v svojem bistvu govorile o gospodični Selec in o tem, kako mu je v veliki stiski priskočila na pomoč. Ko je dedek Portman prispel v Wales, je bil majhen prestrašen deček, ki ni znal jezika, deček, ki sta ga preganjali dve vrsti pošasti: ena, ki mu je nazadnje pobila večino družine, in druga, karikirano groteskna in nevidna vsem razen njemu in o kateri je najbrž mislil, da je zrasla naravnost iz njegovih nočnih mor. Takrat ga je gospodična Selec skrila, mu dala dom in mu pomagala odkriti, kdo pravzaprav je – rešila mu je življenje, s tem pa omogočila življenje mojega očeta in posledično tudi mene. Starši so mi dali življenje, me vzgojili in imeli radi, zato jim nekaj dolgujem. A brez velike, nesebične dobrote, ki jo je gospodična Selec izkazala mojemu dedku, se niti ne bi rodil. Začenjal sem verjeti, da sem bil poslan semkaj, da ta dolg poplačam – svojega, pa tudi očetovega in dedkovega. (str. 98-99)