Votlo mesto : nadaljevanje romana Otok nenavadnih otrok
Žanr | fantastični roman, mladinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Luna |
Prevod |
Maja Ropret |
Ključne besede | Domišljija, Fantastična bitja, Otroci, Svetovna vojna 1939-1945, Telesne sposobnosti |
Otroški posebneži bežijo
Jacob Portman z desetimi otroškimi posebneži zapusti otok nenavadnih otrok in časovno zanko. Na čolnu zaplujejo letu 1940 naproti, ko divja vojna in ne vedo, kaj jih čaka. Pot proti Londonu z vsemi zapleti in dogodivščinami ima določen cilj. Namen je ozdraviti ravnateljico in imbriniko, gospodično Selec. Tudi v drugem delu romana Riggs predstavlja vznemirljive fantazije podprte s starinskimi fotografijami. Junaki knjige s svojimi posebnostmi naredijo branje bolj napeto, slike pa strašljivo vzdušje še poglobijo.
Objavljeno: 04.12.2018 11:16:49
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:51
Sem mislila, da ne verjameš v usodo, je rekla Emma in me dvomeče merila.
Saj ne – ne zares -, vendar tudi nisem povsem dobro vedel, kako naj pojasnim, kaj verjamem. Spomnil sem se zgodb, ki mi jih je pripovedoval dedek. Bile so nabite s čudesi in pustolovščinami, ampak v sebi so skrivale še nekaj globljega – občutek neomajne hvaležnosti. Kot otrok sem bil pozoren predvsem na dedkove opise čarobno zvenečega otoka in otroških posebnežev s fantastičnimi sposobnostmi, vendar so zgodbe v svojem bistvu govorile o gospodični Selec in o tem, kako mu je v veliki stiski priskočila na pomoč. Ko je dedek Portman prispel v Wales, je bil majhen prestrašen deček, ki ni znal jezika, deček, ki sta ga preganjali dve vrsti pošasti: ena, ki mu je nazadnje pobila večino družine, in druga, karikirano groteskna in nevidna vsem razen njemu in o kateri je najbrž mislil, da je zrasla naravnost iz njegovih nočnih mor. Takrat ga je gospodična Selec skrila, mu dala dom in mu pomagala odkriti, kdo pravzaprav je – rešila mu je življenje, s tem pa omogočila življenje mojega očeta in posledično tudi mene. Starši so mi dali življenje, me vzgojili in imeli radi, zato jim nekaj dolgujem. A brez velike, nesebične dobrote, ki jo je gospodična Selec izkazala mojemu dedku, se niti ne bi rodil. Začenjal sem verjeti, da sem bil poslan semkaj, da ta dolg poplačam – svojega, pa tudi očetovega in dedkovega. (str. 98-99)