Vrat materinega telesa
Žanr | biografski roman, družbeni roman |
Narodnost | bosanskohercegovska literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 2004 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Vilenica |
Prevod |
Boris Jukić |
Ključne besede | Zgodovina |
Zgodovina nekih vsakdanjikov
Za Vrat materinega telesa bi težko rekli, da je roman. Morda po obsegu, se je pa tudi sam avtor najbolj nagibal označbi spomin. Nič čudnega, Mirko Kovač je pač avtor, za katerega je pretežno značilno, da piše o stvareh in ljudeh, ki ga (ali pa so ga nekoč) neposredno obdajajo. A vendar bi težko rekli, da je Vrat materinega telesa zgolj biografsko delo. Že res, da sta njegova glavna akterja avtorjeva starša, in tudi ostali prebivalci majhne hercegovske vasi v bližini Trebinja, a vendar si avtor jemlje dovolj svobode, da preseže biografski okvir. Precej podobno, kot to postori tudi v vseh ostalih svojih delih. Skozi svojo specifično perspektivo, ki nikakor ni enolična ali dolgočasna, pa četudi ponavljajoča, vedno nadnacionalna in »nadreligiozna«. Skozi perspektivo, ki stremi k objektivnosti. Brez nepotrebnih olepševanj in grajanj. Skozi perspektivo iskanja resnice, ki pa ni vedno lepa, a tudi grda ne. Je pač resnica. In prav v tej perspektivi je izrazna moč Mirka Kovača, enega najpomembnejših pisateljev druge polovice 20. stoletja na področju naše bivše skupne domovine in meni najljubšega. Pisatelja, ki je v tem okolju pustil neizbrisen pečat in brez katerega bil konkreten literarni prostor precej osiromašen.
Objavljeno: 22.12.2015 17:05:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:54
Tomislav je začel pripravljati prtljago, slekel se je do golega in stal uokvirjen v plamenu, ki je prihajal iz peči; znotraj so se podirala polena, izza rešetkastih vrat je preseval žar, vse drugo je sledilo eno za drugim, pepel se je sesedal na rešetke, dim pa je izhajal skozi dimnik, čeprav ga je skušal veter, trdovratno, potisniti nazaj. Ves proces se bo končal kot pač vedno, ostala bosta žerjavica in pepel, s tem je izgorevanje končano. (str. 236)