Vrata
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | madžarska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | eBesede |
Zbirka |
Besede |
Prevod |
Gabriella Gaál |
Ključne besede | 20. stoletje, Madžarska, Odnosi, Pisanje, Pisateljice, Psihologija, Ženske |
Dve ženski, dvoje svetov, nešteto nasprotij
Vrata so izjemen roman, v njem (za)slutimo del avtoričinega življenja, kot tudi dogajanja nekje na polovici 20. stoletja. Ves čas, ki se je imel zgoditi pred tem, pa še vedno in zelo globoko odseva v Emerenc, služkinji oziroma gospodinjski pomočnici, ki živi zagonetno življenje. Počasi, a vztrajno, z veliko volje in razumevanja, uspe Magduška odškrniti delce Emerenčine življenjske zgodbe. Ali življenj – za enega človeka je toliko nesreč v enem namreč čisto preveč. Vse doživeto ima razloge v političnih in družbenih preteklostih. Vojne travme, holokavst, komunizem – kje vmes se je izgubila sreča, kje ljubezen?
Zgodba je postavljena v Budimpešto, kamor se preselita pisateljica in njen mož, da bi v miru ustvarjala po desetletnem prisilnem molku. Da bi lahko delala, najameta pomočnico, gospodinjo. Emerenc pa kmalu postane več kakor le pomočnica, saj paru včasih že prav nadležno vsiljuje drugačen življenjski stil, zaničuje njuno delo pisateljev. In vendar hrani vse pisateljičine knjige s posvetilom, le da jih nikdar ne prebere. Iskanje razumevanja med obema ženskama je včasih že prav na robu razumnega. Emerenc je namreč medse in svet ter ljudi postavila vrata. Ta so tako psihološkega pomena, kot tudi zelo realna, saj čuvajo skrivnosti njenega stanovanja, kamor nihče nima vstopa. Dokler so vrata zaprta, je svet za njimi varen, zaščiten.
Psihološka, pripovedna, bralna mojstrovina izpod peresa Magde Szabó, velike madžarske pisateljice, tudi pesnice in esejistke, ki je dočakala devetdeset let in preživela, ne vedno v soju luči literarnih uspehov, večino 20. stoletja.
Objavljeno: 25.01.2022 16:59:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:33
“Naša vzajemna navezanost je bila posledica skoraj nedoločljivega vira, kar ljubezen je, čeprav je bilo treba skleniti mnogo kompromisov, da smo lahko sprejeli drug drugega. V Emerenčinih očeh je bilo vsako delo, ki ni bilo opravljeno z rokami in s telesnimi močmi, lenuharjenje, skoraj sleparstvo, jaz sem vedno priznavala učinke telesa, a jih nisem čutila kot večvredne od duhovnih, leta osebnega kulta bi me odvrnila od tega, tudi če bi kadarkoli v mojem življenju gionojevsko izžarevanje imelo prevelik vpliv. Temelj mojega sveta so bile knjige, moja merska enota je bila črka, a se mi ni zdela edino zveličavna, kot se je starki zdela njena.”
(str. 104)
Citati
(0)Kritike
(0)- femina (Le prix Femina) (2003)