Ahmed Burić je eden najvidneših novinarjev, kolumnistov in intelektualcev na področju bivše Jugoslavije. Interpretira ssvoje mesto, svet, piše poezijo. Doslej je izdal tri zbirke poezije.
Lirski subjekt se sooča s tematiko, ki nam je povsem znana. Ali pa se povsem razumevajoče sprenevedamo, da nam je. Vprašanja moči in nemoči jezika sta intimna in univerzalna vrašanja o smislu. Izgubljena domovina je postala nenajdljivo brezpotje brez jezika, matere in vnukov, krhka, nenadna, spominska. Izguba vsakršnega skupnega dobrega, življenje v zmotah in čas, poln prispodob. To je poezija Ahmeda Burića. Piše o pogorišču iluzij. Piše pesmi, v katerih se bralec zlahka prepozna. In največjo empatijo prenese ravno poezija. Bogata in takšna, ki ne jenja odkrivati človeškosti, spodbujati bralčevo vest, vznemirjati dušo. Kjer zgodbe niso potrebne in kjer potihnejo junaki, se sliši pesem. Ki kriči. Poezija, v kateri spredvidimo, da je zgodovina le votel alibi prazne civilizacije in njene pošastne kulture – nasproti ohranjanju občutka človeškosti. Ali kot pravi Šarotar v spremni besedi: Ko si zaljubljen, so vse pesmi ljubezenske, ko si v vojni, so vse pesmi pesmi o smrti.
Objavljeno: 11.07.2016 12:20:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:41