Vrnitev v Pandžrud

Vrnitev v Pandžrud je biografski kulturno-družbeno-zgodovinski roman, v katerem spremljamo življenjsko usodo perzijskega dvornega pesnika Rudakija (Abu Abdullah Džafar), živečega v 10. stol. na dvoru razsvetljenega buharskega emirja Nazra, s katerim sta delila podoben svetovni nazor, versko širino in strpnost, kar oba plačata z izgonom, pesnik celo z odvzemom vida. Rudakija, Carja poetov, nova oblast izžene in ga obsodi, slepega in oslabljenega, na utrudljivo vračanje v rojstno mesto. Spremljevalcu, ki mu ga dodelijo, skozi monologe izpoveduje svojo življenjsko zgodbo in ob tem spoznava svoje šibkosti, ki jim je podlegel na krilih slave in lagodnega življenja. Spominjanja, ki jim sledimo, so versko razsvetljena (‘za različnimi liki religij se skriva en sam Bog’) in filozofsko obarvana z nazornimi razglabljanji o pravičnosti, dobroti, smislu, resnici; govora je tudi o pesništvu, o jeziku in ustvarjanju. Izjemen roman, ki nam prepričljivo, barvito in v dinamičnem ritmu pripovedi predoči kulturno-zgodovinski izsek stare Perzije in eno tistih literarnih del, ki bi jih bilo potrebno zaradi vsestransko razsežne globine sporočilnosti prebrati vsaj dvakrat. Ob vsem naslanjanju na zgodovinsko-etnografsko pletivo in večni aktualnosti obravnavanih spremljevalnih problematik pa je avtor, kot sam pravi, ob pisanju želel poudariti predvsem, da ‘najpomembnejša čustva, želje in hrepenenja ljudi skozi stoletja ostajajo nespremenjena’.