Vrnitev v Reims

Sociološko-avtobiografska študija Vrnitev v Reims francoskega sociologa, intelektualca in Foucaultovega biografa Didierja Eribona je v Franciji izšla že leta 2009. V odličnem slovenskem prevodu Iztoka Ilca, ki je izšel pri založbi *cf., pa smo jo kljub izjemni in že več let trajajoči družbeno-politični aktualnosti dobili šele leta 2022. Ko Eribonu umre oče, se prvič po desetletjih vrne v domačo hišo. Skupaj z mamo si ogledujeta družinske fotografije, kar pri avtorju sproži asociativno-analitično avtobiografsko refleksijo. Eribon do družine goji globoko zamero zaradi neodobravanja njegove homoseksualne spolne usmerjenosti, hkrati (in morda še bolj) pa ga je v družbi pariške meščanske inteligence sram, da izhaja iz revnega delavskega razreda, ki ga poleg finančnih pestijo še intelektualne omejitve. Skozi esejistično pripoved analizira tudi družbeno in intelektualno življenje v Franciji od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej in se sprašuje, zakaj je del delavskega razreda prestopil k skrajnodesničarski Nacionalni fronti.

Filozofska in družbeno-politična analiza se odlično ujema in mojstrsko (do neke mere tudi manipulativno) sovpada z avtobiografsko pripovedjo. Gre za Eribonovo samoizpraševanje, ki na podlagi tez Foucaulta, Bourdieuja in Jamesa Baldwina v zavidljivo preprosti in jasni maniri posreduje sociološko poglobljeno, nadzorovano in reflektirano introspekcijo avtorjeve življenjske poti od homoseksualnega otroka iz delavskega razreda do pariškega intelektualca. Ob tem se razkrivajo družbena realnost, ki usodno oblikuje avtorja, socialne izkušnje in nevidne oblike nasilja. Avtor ob zavedanju paradoksalnosti svojega položaja doseže sociološko in literarno »resnico«, ki je francoska levica ni zmogla.

Osnovni konflikt knjige je najprej osebni: avtor se zaradi nasilnega, homofobnega in rasističnega očeta, tako rekoč tipičnega očeta francoskega delavskega razreda, skuša ločiti od svojega družinskega delavskega okolja, čeprav miselno dolgo zagovarja marksistične ideje in načelno podpira delavska gibanja, stavke in upore. Po drugi strani pa si želi, da bi ga sprejeli v kultivirano pariško meščansko smetano, katere dobrohotno odobravanje pravzaprav prezira. Gre za refleksijo dveh vzporednih poti – avtorjevega prizadevnega vzpona iz delavskega razreda v buržoazijo –, ki mu uspe tudi na podlagi izrednega talenta in s pomočjo nekaterih homoseksualnih stikov –, ter zdrsa francoskega proletariata v nacionalizem in sovraštvo do Evrope, islama in tujcev, za kar je v veliki meri kriv dirigizem francoske komunistične partije.

Knjigi je težko kaj očitati – morda zgolj umanjkanje konkretnejšega pogleda na sodobno francosko politiko. Mestoma pisanje preveva nekoliko pretirana emocionalna vdanost v nepremagljivost lastne preteklosti in usode. Vsekakor pa gre za ganljivo in tehtno knjigo, ki na osebno-analitični način pripoveduje o razklanosti Francije, o javnem sprejemanju homoseksualnosti in o razrednih razlikah, ki ostanejo očitne in se jim ni mogoče izmuzniti. Kljub več kot desetletnemu zamiku v prevodu, ostaja tematika knjige glede na aktualno politično dogajanje – od brexita do vzpona desničarskih evropskih vlad, tudi v nekdanjem vzhodnem bloku – nadvse aktualna in vredna branja. Eribon na podlagi posrečenega hibridnega žanra na meji med avtobiografskim esejizmom in sociološko študijo razčlenjuje in analizira, vendar protislovij ne razreši in ne podaja dokončnih odgovorov.