Vrtnar duše
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Nova Gorica, 1997 |
Založba | Eno |
Prevod |
Vera Čertalič |
Ključne besede | Pripovedovanje, Zgodba |
Clarissa Pinkola Estés, pesnica, psihoanalitičarka in pisateljica je pri nas najbolj poznana po knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi, v kateri se loteva vprašanja “divje ženske”, ki je od davnine navzoča v vsaki ženski.
Tudi v Vrtnarju duše se preko starega izročila, ki ga je v življenju srkala od svojih prednikov po madžarski in mehiški strani, napaja iz starodavne modrosti. Med tistimi, ki so v tem smislu najbolj vplivali, je njen stric, ki je osrednja figura te knjige. V vojnem času je doživel veliko hudega, kar ga še vedno zaznamuje. Kljub temu pa globoko v njem spi velika življenjska moč in ljubezen, ki jo začuti tudi njegova nečakinja, ki se ne more ločiti od njega. Stric ji odpre skrivnostna vrata v stare zdravilne zgodbe, ki se prenašajo iz roda v rod. Ena od njih govori o jelki, ki dolgo hrepeni, da jo posekajo za božično drevesce, saj bo tako njeno bivanje postalo zares smiselno. Čeprav jo po praznikih zavržejo, pa se potem pokaže njeno novo poslanstvo …
Navdihujoča pripoved o tistem, kar ne more umreti, o življenju, ki se vedno obnavlja, o semenu, ki požene kali v navidez mrtvi zemlji …, o upanju, ki nikoli ne mine.
Objavljeno: 22.04.2016 13:38:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:53
“Tako sem se naučila, da moramo s to zemljo, od katere so odvisni naša hrana, preživetje, počitek, možnost, da srečamo lepoto, ravnati tako, kot bi najbolje ravnali z drugimi in s seboj. Kar se zgodi na tem polju, se nekako zgodi tudi v nas.
Na vse to sva bila pozorna, ko sva prepoznavala stanje vsake stvari, prepoznavala sva pridelek in kaj se premika po poljih in v nama.”
(str. 33-34)