Vsaj za pesem odmaknjen od tega sveta

Pisatelj Vanja Pegan je začel pisati pesmi. In po deseterici proznih naslovov izdal knjigo haikujev Vsaj za pesem odmaknjen od tega sveta. Energijsko močnih in ritmično brezhibnih haikujev, v katerih se pretakata ljubezen do morja in ženske. In do samote na morju, ki je pesnikov drugi, če ne prvi dom. Na njem, na pesnikovi jadrnici namreč, so bile tudi napisane skoraj vse te pesmi. In to se vidi, sliši, čuti, ko se jih bere. Dopadle so se tudi ilustratorju Damijanu Stepančiču, ki je knjigo pospremil s prefinjenimi ilustracijami. Dr. Vladka Tucovič pa je k pesmim napisala spremno besedo, v kateri je zaključila, “da knjiga haikujev ni namenjena hitremu, hlastnemu branju. Najbolje se je z njo nekje zasidrati, se prepustiti njenemu plivkanju in pesmi brati počasi, z občutkom za podobe, ki nam jih riše na morski gladini in obzorju, ki ga zamejuje morska črta.” Jaz, ki zdajle to pišem, sem jo sicer prebral hlastno in hitro, ker me je kot morje potegnila vase. Jo bom pa še enkrat (in še večkrat) počasi.