Vsakdo umre sam

Dela klasika nemške književnosti iz prve polovice 20. stoletja v njegovi domovini sedaj doživljajo ponovno pozornost, pri Slovencih pa se to odraža s ponatisom romana, ki je prvič izšel že leta 1960. Ukvarja se z življenjem v nacistični Nemčiji v prvih letih vojne s poudarkom na brutalnosti obravnavanega režima, do katerega je bil sam pisatelj dokaj oponenten, se je pa v najbolj kritičnih letih vendarle izognil direktnemu preganjanju predvsem z usmeritvijo v neškodljivo otroško literaturo, kar so mu po vojni tudi očitali, kljub temu da je v delih iz zgodnejših tridesetih let opozarjal na nevarnost vzpona nacizma. Vsakdo umre sam je izšel leta 1947, avtor pa izida več ni dočakal in je umrl tik pred njim. Roman temelji na resničnih dogodkih in obravnava zgodbo zakonskega para srednjih let iz Berlina, ki se po smrti edinega sina na bojišču odloči upreti nacizmu oziroma vsaj pokazati svoje nestrinjanje z njim. Mož in žena začneta pisati dopisnice, na katerih opozarjata na napake in surovosti totalitarnega režima, odlagata pa jih na mesta, kjer bi jih lahko prebralo čim več ljudi in bi v njih morda lahko zanetile seme upora. Njuna dejavnost je trajala približno tri leta, nato so ju ujeli in seveda obsodili na smrt. A njuna zgodba je ena izmed mnogih, v romanu spoznamo več usod ljudi, ki so prisiljeni živeti v večnem strahu in nezaupanju. Hans Fallada se sicer ne odlikuje po izdelanem slogu in tudi njegovi literarni liki so precej črno-beli, a vendar njegov roman sodi med najpomembnejša dela nemške književnosti, ki se ukvarjajo s stanjem duha v nacistični Nemčiji, opozarjajo na popoln propad vrednot in se posvečajo odporniškim gibanjem, ki so se porajala tudi v tem okolju.