Vse visi na popkovini

Vse visi na pokovini je zbirka 39 črtic – spominov Marije Ovčar, ene od prvih slovenskih izšolanih terenskih babic. Rojena leta 1891 v Bohovi pri Mariboru je trideset let kasneje nastopila službo porodne pomočnice ali babice na širšem slovenjgraškem območju.

Ko je Ovčarjeva leta 1921 pričela s službo, so bile šolane babice edine zdravstvene delavke na podeželju, okoli 60% žensk pa je zaradi kombinacije različnih razlogov (neorganiziranost javne zdravstvene službe, neizobraženost, slabe cestne povezave, odsotnost javnega prevoza, nizka življenjska raven prebivalstva) rojevalo brez strokovne pomoči. Ženske iz odročnih krajev so v primeru hude stiske poklicale na pomoč Marijo Ovčar, ki teh klicev ni podcenjevala. Pri porodih je pomagala vsem ženskam, ne glede na družbeni status. Vse do konca druge svetovne vojne se je soočala z nerednim izplačilom babiškega honorarja, ki se mu je v primerih finančnih stisk hribovskih kmetov velikokrat tudi odrekla. Revnim porodnicam, ki za novorojenčka niso imele ničesar, je celo prinesla material, iz katerih so porodnice lahko naredile plenice.

Spomine Marije Ovčar sta v 60. letih na magnetofonski trak posnela njena hči Sonja in njen mož, Ladislav Hory, ki jih je zapisal tudi v knjigo.

Črtice so odraz takratnega časa in prostora, jasna socialna, ekonomska in kulturna slika ožjega štajersko-koroškega obrobnega območja. Marija v svojih spominih ne olepšuje dogodkov, ki jih danes prebiramo kot žalostne, velikokrat celo krute in v veliki meri kot znanstveno fantastiko. Nezaželeni otroci, ekstremna revščina in pomanjkanje osnovnih življenjskih in higienskih pripomočkov se nam v današnjem času morda zdijo kot daljna zgodovina, pa vendar so nekateri oddaljeni manj kot sto let.