Vsi moji božiči
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
Ključne besede | Božič, Družina, Družinski odnosi, Praznovanje |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
Ključne besede | Božič, Družina, Družinski odnosi, Praznovanje |
Maruša Krese (1947–2013) je bila pesnica, pisateljica, novinarka, publicistka. Njeno življenje, študij, delo je bilo razpeto med Slovenijo, Nemčijo, ZDA, Veliko Britanijo in drugje, vedno je bila na poti, pogosto sama s svojimi otroki. In trideset kratkih zgodb, ki se dogajajo vedno ob istem času, ob božiču, tkejo njeno življenjsko zgodbo. Maruša je otroštvo preživela v času, ko je bil božič prepovedan, starši so ta večer odšli na partijski sestanek, od sosedov pa je dišalo po potici. Gospodinjska pomočnica jo je skrivaj peljala v cerkev gledat jaslice, Maruša pa ji je morala obljubiti, da tega ne bo nikomur povedala, saj bi lahko izgubila službo. Nikakor ni mogla natančno doumeti, kaj pomeni božič, ki naj bi vodil k sožitju vseh ljudi. Njeni božiči v odrasli dobi so se zgodili večinoma nekje na poti, v tujini, v domovini, na obisku, na meji, v času vojne v Sarajevu, med konfliktom s partnerjema, starši in prijatelji. Pisateljica je odkritosrčno, iskreno in včasih tudi ironično orisala njene tako drugačne božične večere, ki so polni strahu, odtujenosti, skrbi…
Objavljeno: 09.12.2016 17:16:06
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:31
»Otroci so šli k pesnikovim staršem igrat urejeno družino. Še prej sem jih skopala in lepo oblekla. Do zdaj so se vedno vrnili s smrkavim nosom in drisko ter kakšen dan prej, kot je bilo dogovorjeno. Ko bi vsaj dobili poštena darila, recimo smučke ali kolesa ali drsalke, kajti jaz sem edino kolikor toliko vredno poročno darilo že zdavnaj prodala. Sliko nekega modnega slikarja, ki se je pri politikih dobro zapisal, čeprav to neprestano zanika. Vse mesto je vedelo, da sem dala sliko v prodajo. In to k prijateljici v galerijo, kamor zahaja na kavo vsa Ljubljana. Moram priznati, da jo je izredno hitro prodala. Zelo sem ji hvaležna. Mogoče jo je kupil celo sam pesnik, ker mu je bilo preveč nerodno. Šla sem na trg po ribe in ajdovo kašo, kupila predpražnik in plačala stanovanje, vodo in elektriko. To noč sem mirno spala.« (str. 62)